KAKO UNIŠTITI JUGOSLOVENE

PRVOBORCI SLOVENAČKE DEMOKRATIJE

ILI KAKO UNIŠTITI JUGOSLOVENE

Intervju Dimitra Anakieva za Primorske novice, intervju vodio Roberto Šabec.

Dimitar Anakiev (1960) već poduže deluje kao nezavisni režiser, pisac i pesnik. Godine 1986 je diplomirao na Medicinskom fakultetu u Nišu i nakon toga sedam godina radio kao lekar. U Sloveniju se doselio 1987 gde je sve vreme živeo u Tolminu i bio 26. februara 1992 izbrisan iz registra stalnog borovka. Izgubio je licencu za rad u medicini, bio prisiljen da živi bez ličnih dokumenata i tada se je posvetio umetnosti pomoću koje prikazuje život izbrisanih stanovnika Slovenije. Od prošle godine deluje i kao predsednik Saveza izbrisanih Slovenije.

RŠ: Ove godine dočekujemo 21 godišnjicu od brisanja iz registra stalnog boravka. Zahvaljujući presudi Evropskog suda za ljudska prava (ESLJP) Slovenija nakon 21 godine ne može više da se izmiče odgovornosti za patnje i materijalnu štetu, koju je pouzrokovala izbrisanima. Šta se ja sa tom presudom zaista promenilo?

DA: Dozvolite mi da prvo kažem, da Izbrisani ne bi nikada stigli do evropskog suda da na scenu nisu stupili italijanski komunisti: Roberto Pinjoni (Roberto Pignoni) i Mauricio Grasi (Maurizio Grassi), koji su bili članovi tadašnje Partije reformisanih komunista (Partito della Rifondazione Comunista). Pinjoni, aktivista za ljudska prava, je prvi otkrio da se u Sloveniji dogadja nešto neobično, Grasi, tadašnji evropski poslanik, je 29. novembra 2007 organizovao prijem izbrisanih u Evropskom parlamentu. Tako je došlo do angažovanja rimskih advokata Lane i Sakućija (Lana i Saccucci), koji su posle vodili proces na ESLJP i pobedili. U Sloveniji nije bilo političke stranke ili advokatske kancelarije koja bi pomagala Izbrisanima. To neverovatno dejstvo bih voleo da istaknem i da se po prvi put javno zahvalim italijanskim drugovima. Šta se je dakle promenilo odlukom evropskog suda? U prvom redu to, što se je konačno ustanovilo ko je u tom Hičkokovom trileru zlikovac a ko pozitivac. Pre toga su zlikovci tvrdili da su oni dobri a da su izbrisani zli. Pokazalo se je da je istina tačno obrnuta. Ta konstatacija ima ozbiljne političke i sve druge posledice, jer je demaskirala i pokazala obraz političke opcije koja je na račun laži i montiranog procesa više od dve decenije vladala Slovenijom.

RŠ: Zagovornici brisanja Jugoslovena su mišljenja da su Izbrisani sami krivi za probleme, zato što nisu prihvatili ponudjeno državljanstvo. Da li je ta “mantra” još uvek aktuelna.

DA: Glavna laž u toj “mantri” je bilo povezati brisanje sa državljanstvom. Uistinu brisanje nema veze sa državljanstvom jer su izbrisali samo pripadnike autohtonog, multikulturnog naroda Jugoslovena (u Sloveniji je živelo i još uvek živi oko 25.000 pripadnika jugoslovenske nacionalnosti a u celoj nekadašnjoj Jugoslaviji bilo nas je oko milion ipo. To su ljudi iz mešovitih brakova koje je SFRJ zvanično priznala kao naciju), medjutim Nemce, Italijane i Madjare, na primer, nisu uznemiravali. Ako laž ponavljate dvadeset godina onda nekima zazvuči kao istina. Pogledate li slovenačku Wikipediju naćićete iste dezinformacije. Do juče su te iste dezinformacije bile zapisane i na portalu RTV Slovenija i tek po nedavnom protestu Saveza izbrisanih Slovenije su sklonili manipulativni video i lažne podatke... Medjutim nisu hteli objaviti popravku, iako ih zakon o medijima obavezuje da to urade.

RŠ: Poslednjih godina Republika Slovenija je vratila nezakonito oduzet status 10.000 izbrisanih ljudi, Šta se dogadja sa preostalih 15.000 izbrisanih?

DA: Slovenačkoj javnosti je ostalo sakriveno da su se po celoj Sloveniji dogadjale nezakonite deportacije zakonitih stanovnika (deportacije bez sudske odluke). Slovenačka policija je imala ovlašćenja da sama, po svojoj slobodnoj proceni, sprovodi deportacije. Slično kao u Čileu za vreme hunte. Pojedinci su praktično bili kidnapovani, oteti iz porodica i poslati u različite države. Mariborčana Alija Berišu su avionom deportovali u Albaniju, zatim, kada mu je uspelo da se vrati, bio je deportovan u Nemačku. Druge su slali u Madjarsku, Češku i Slovačku, treće u Bosnu, takodje u vreme rata, ili u Hrvatsku... Samo šačici izbrisanih je uspeo povratak. Policija je zatim izbrisala spiskove deportovanih ljudi, tako da su tragovi nezakonitog delovanja nestali. Ostala su svedočenja tih retkih pojedinaca koji su uspeli da se vrate svojoj kući, svojoj porodici.

RŠ: I Vaša priča je slična?

DA: Deportovali su me 1992 bez sudske odluke iz mojeg stana u Tolminu; uspelo mi je da se vratim tek 1995 zahvaljujući porodici i pomoći prijatelja. Većina deportovanih je izgubljena u labirintima dvadesetogodišnjeg izgnanstva. Vidite, Velimir Dabetić još uvek živi u Italiji, negde kod Ankone, bez bilo kakvih papira. Živi kao apatrid. Njegov otac Drago Dabetić, iz Kopra, nekadašnji železnićar, danas pokojni, bio je takodje izbrisan. Cela porodica Dabetić je bila razbijena i uništena. Situacija je strašna, ali se prikriva maglicom politikanske demagogije i neprijateljske propagande.

RŠ: Da li su danas najveći realni problem zahtevi za odštetom?

DA: Na takav način pitanje postavlja slovenačka politika, medjutim, ako želite da shvatite “realni problem” morate prvo da otkrijte “realnu situaciju”–što nije u interesu politike, barem ne one politike koje se je okoristila. U pitanju je pažljivo čuvana tajna da su izbrisane osobe bile isključene iz sukcesijskog sporazuma SFRJ. Danas, kada vidimo kako se odlučno Slovenija naslanja na sukcesijski sporazum kada su u pitanju štediše (N)LB iz drugih republika nekadašnje SFRJ, treba se setiti da je R Slovenija 25.671 svojih zakonitih stanovnika izključila iz stanarskih i drugih prava. Aneks “G” sukcesijskog sporazuma SFRJ izričito propisuje da državljani republika bivše SFRJ pri regulaciji imovinskih pitanja ne smeju biti tretirani kao stranci. To je tačno suprotno praksi privatizacije stanova koja je sprovedena po tzv. “Jazbinšekovom zakonu” za otkup stanova iz kojega su izbrisani bili isključeni. Mi danas ne znamo koliko stanova su otudjili izbrisanima; predvidjamo da je u pitanju broj izmedju 1.000 i 5.000. Država taj podatak još uvek ne želi da otkrije. Zamislite da vama ili vašoj ženi, ocu, stricu, bratu, neko u trenutku oduzme svu imovinu i pridobijena prava: stan, penziju, socijalno itd. Sve za šta ste 30-40 godina radili. Strašno, zar ne? Izbrisani Jugosloveni su samo preko vrednosti stanova prisilno dotirali slovenačkoj blagajni verovatno izmedju 100 i 500 miliona evra. Sudbina toga novca je nepoznata i to je realni problem. To znači krivična odgovornost je realni problem. Jer ako je realni problem samo vraćanje protivpravno stečene imovine i odšteta, onda to znači da je problem pravna država. Osamostaljenje Slovenije se je dogadjalo baš u ime pravne države. Znači u pitanju je ponovo politička odluka gradjana u kakvoj državi žele živeti, jer sutra su možda oni na redu, ili njihova deca.

RŠ:U isto vreme izbrisani se predstavljaju kao nužno zlo, nešto što dodatno osiromašuje već siromašnu državnu blagajnu.

DA: Ključna manipulacija desnice je bila prikazati brisanje Jugoslovena kao državotvorni akt, znači kao “zločin osamostaljenja” tj. ako citiram Vendi Braun (Wendy Brown), američkog političkog filozofa, brisanje je predstavljeno kao “founding crime” (“zločin utemeljenja”), jer, ona tvrdi da državu nije moguće ustanoviti bez zločina. Znači, zločin je nužnost, “nema države bez zločina”.

RŠ: To bi značila da Slovenija plaća svoj “founding crime”?

DA: Problem je u tome što brisanje Jugoslovena nije bilo nikakav “founding crime”. Na dan kada je izvršeno brisanje, 26. februara 1992, republika Slovenija je već bila samostalna in čak je bila i medjunarodno priznata. Dakle, nije istina da je brisanje bilo povezano sa aktom osamostaljenja. To je manipulacija. Brisanje Jugoslovena je na svaki način, objektivno, bilo nepotrebno državi Sloveniji i ne samo da nije bilo državotvorno već je to bilo za državu štetno delovanje, što je danas očigledno. Medjutim, istina je da su se neki okoristili. I takodje je istina da se je desnica pomoću brisanja Jugoslovena postavila u centar političnog života Slovenije. Naime, problem slovenačke desnice je u tome što nema svoju državotvornu mitologiju, svoj mitos. A bez mita nema ni postojanja...

Tada, kada se je prelivala krv za državu Sloveniju–kada se je uistinu, uslovno rečeno, dogadjao pravi “founding crime”–pobijanje okupatora, tokom NOB-a, desnica je služila okupatoru i bila protiv svojeg naroda. Brisanje Jugoslovena je zato bio pokušaj desnice da stvori svoj lažni državotvorni mit.

RŠ: Poredjenje sa dogadjajima iz drugog svetskog rata se izgleda nude sama?

DA: Naravno, brisanje Jugoslovena je pokušaj revanšizma desnice koja je u drugom svetskom ratu služila tudjim interesima, isto kao što to radi danas. Veoma sam ponosan što smo izbrisani smogli snage i znanje da se odupremo tom sramotnom činu, i ponosan sam što smo se jednako kao 1941 ponovo našli na strani naroda.

Z druge strane, verujem da je poglavarima desnice, lažnim osamosvojiteljima, neprijatno sedeti u recimo američkoj ambasadi i priznati, da se je osamostaljenje Slovenije desilo po lenjinističnom načelu “prava naroda na osamostaljenje”, koje je bilo zapisano takodje u ustavu SFRJ a ne samo u ustavu Sovjetskog saveza. Načelo “prava na osamostaljenje” ne postoji nigde u “realnom svetu”, što verovatno dobro znaju Baski i Katalonci.

RŠ: Nedavno ste brisanje Jugoslovena kvalifikovali kao “ekonomsko-politični zločin”. Nisu li to preblage reči za nešto što bi neko možda nazvao etničkim čišćenjem?

DA: Glasno razmišljanje o brisanju Jugoslovena je u slovenačkom javnom prostoru ugušeno–još uvek je tabu. Da vas podsetim, da je moj film Slovenija moja dežela, koji tematizuje brisanje, prošle godine cenzurisan, odnosno odbijen za prikazivanje na 15. Festivalu slovenačkog filma u Portorožu i to uprkos dejstvu da sam dobitnik nacionalne nagrade Vesna za najbolji slovenački dokumentarni film i da je film kofinasirala država. U glavnim medijima se takodje teško čuje reč izbrisanih. Sve to vam govari da su klasifikacije brisanja Jugoslovena pažljivo nadzirane, još i danas, bez obzira na odluku ESLJP in bez obzira na to što su najveći slovenački autoriteti za ljudska prava, kao što je dr. Ljubo Bovcon, jasno kvalifikovali i opredelili brisanje Jugoslovena kao “rasizam, anti-jugoslovenski šovinizam i revanšizam za poraz u drugom svetskom ratu”. Istina očito ugrožava interese nekih političara, možda i nekih tajkuna. Nema sumnje da su izbrisani bili opljačkani i nema sumnje da su slovenački političari jednog doba pokušali da unište multikulturni narod Jugoslovena. Kada ćemo moći da to adekvatnim rečima saopštimo široj slovenačkoj javnosti je drugo pitanje. Izbrisani se borimo za demokratičnu Sloveniju već 21 godinu, mi smo prvoborci slovenačke demokratije.

RŠ: Budimo konkretni. Činjenica je da je akciju brisanja izvela 1992 vlada L. Peterleta, gde su ministri za odbranu i unutrašnje poslove bili J.Janša i I.Bavčar, dok je predsednik Slovenije bio Milan Kučan. Šta se dogadja na području odgovornosti?

DA: Naravno da se na području odgovornosti ne dogadja ništa i to je glavni problem. Spomenili ste one koji su najdirektnije odgovorni i koje bi morali pozvati na odgovornost. Medjutim, od dr. Bovcona znamo da su brisanje Jugoslovena pomagali mnogi drugi: dr. Drnovšek na primer. Verovatno se sećate, da su se 2004, u vreme sprovodjenja referenduma o “Tehničkom zakonu o izbrisanima”, neki političari levice sklonili u skupštinski klozet pet minuta pred istekom roka za prigovor, zato da ne bi slučajno sprečili taj sramotni referendum. Drugi su na dan referendoma otišli na rekreciju u planine umesto da bi glasali protiv Janše i njegovim mentorima. Možda se takodje sećate peticije protiv izbrisanih koju su potpisali 57 elitnih slovenačkih intelektualaca. U normalnim državama takve peticije potpisuju se u korist žrtava, kod nas intelektualci podržavaju nezakonito nasilje države, a to znači da brinu samo o svom džepu. Kada vidite sve to razumete stvarnu težinu problema. U pitanju je dakle vrsta kolektivnog političkog zločina, odnosno atavistično tribalno iživljavanje na šačici (1,5% populacije) nemoćnih ljudi. Te orgije traju 21 godinu.

RŠ: Dali je iko od pomenutih pokazao bilo kakvo kajanje?

DA: Šta znači pokajati se? To znači uložiti napore da se otkrije pozadina ekonomskog i političkog zločina nad nacijom Jugoslovena, to znači aktivnu saradnju na obaveštavanju gradjana o izbrisanim, to znači ukinuti cenzuru, znači takodje vratiti ljudima kriminalno oduzete stanove... Niti približno se ništa od toga nije desilo.

RŠ: Niko dakle ne preuzima svoj deo krivice na sebe?

DA: Ne, koliko ja znam.

RŠ: Da li je protiv ikoga pokrenut kazneni postupak?

DA: Spomenuti slovenački vlastodrščci su ukrojili slovenačke zakone tako da su njihova kriminalna dela zastarela, sem, naravno, ako nije u pitanju genocid ili etničko čišćenje nacije Jugoslovena–zato što zločini protiv čovečnosti nikad ne zastarevaju. Upravo zbog toga je uvedena cenzura i kontrola javne reči, zato je pravi razgovor na temu izbrisanih nemoguć.

RŠ: Vlada je nedavno dopunila akcijski plan za ispunjenje presude ESLJP o izbrisanima, po kojem bi je rok za realizaciju presude 26. jun. Vlada želi da zamoli ESLJP za jednogodišnje produženje roka. Šta to produženje znači za izbrisane?

DA: Podvukao bih da se vlada o svojim namerama nije konsultovala sa izbrisanima. Za vladu znači izbrisani i dalje ne postoje–a i kada bi postojali–očito nismo smatrani subjektom vrednim razgovora. Za izbrisane je odluka vlade teška, predstavlja daljnje odugovlačenje, koje bi bilo nepreijatno i tada kada bi svi parametri bili poznati a nisu. Recimo, opet se u nekoj varijanti spominje referendum... To znači da vlada moli da joj se produži rok a da pritom ne može obećati da će u novom roku uopšte nešto napraviti. Vlada, to znači i ova nova vlada, želi da nastavi utakmicu u play-off-u u kojem menja pravila po svojoj želji i bez obzira na našu krajnju iscrpljenost i što ne možemo živeti bez novca, bez imovine i svega drugog. Nadamo se je Ministarski savet EU, koji nadzire izvršenje odluke ESLJP, ozbiljnija ustanova od dosadašnjih slovenačkih vlada.

RŠ: Verovatno su najteži primeri izbrisanih ljudi koji su bili deportovani iz Slovenije u vreme kada je u bivšoj Jugoslaviji besneo rat. Ako se ne varam na tu temu pripremate sledeći dokumentarni film?

DA: Film o deportacijama sam počeo da radim na primeru četvorice izbrisanih i njihovih porodica medjutim finansiranje takvog filma nije jednostavno. Trenutno projekat stoji dok se ne pronadje novac.

RŠ: Možemo li reći da se istorija ponavlja i da se danas sa smanjivanjem socijalnih i ostalih prava dogadja svojevrsno ponavljanje brisanja sve većeg broja ljudi u Republici Sloveniji.

DA: Ta metafora je danas popularna ali nisam siguran da je tačna. Današnja smanjivanja socijalnih prava se dogadja unutar zakonskih okvira, naočigled javnosti, i moguće se je formalno i neformalno boriti se za svoja prava jer su subjekti i dalje ostali– subjekti. U slučaju izbrisanih je došlo do potpunog i iznenadnog gubika društvenog subjektiviteta, u momentu, bez javnosti i bez mogućnosti borbe. “Desubjektivizacija” je trajala 20 godina i još i danas izbrisani nismo subjekti. Analogija možda postoji sa nedavnom (ustanovilo se: takodje nezakonitom) odlukom Janšine vlade da smanji penzije osobama koje su radile izvan Slovenije na teritoriji nekadašnje SFRJ. Taj primer pokazuje o čemu se u suštini radi: za brisanje istorije. Jer ako ste radili u drugim Jugoslovenskim republikama imaćete manju penziju samo zato što Ivan Janša, Pučnik i društvo ne priznaju da je Jugoslavija uopšte postojala. Nije u pitanju nekakvo razmimoilaženje u tumačenju istorije... Radi se o potpunoj negaciji istorije kao takve. Glumata se da je država Slovenija pala s Marsa, da je bez korena. Oni bi želeli da je Sloveniju ustanovio nekakav bavarski ili hasburški princ a ne komandant Stane i drugovi. Želeli bi da nacrtaju svoju istoriju i u nju umestili Sloveniju a sve što im smeta bi izbrisali. Odnos koji se graniči sa ludošću, pokazuje njihovu patološku opterećenost s prošlošću. To je mehanizam beisanja.

Objavljeno na slovenačkom u dnevniku Primorske novice, 12. aprila 2013: http://www.primorske.si/Priloge/7--Val/Mi-smo-prvoborci-slovenske-demokracije.aspxhttp://www.primorske.si/Priloge/7--Val/Mi-smo-prvoborci-slovenske-demokracije.aspx

na srpski preveo autor.

PRVOBORCI SLOVENSKE DEMOKRACIJE

Intervju: Dimitar Anakiev, Zveza izbrisanih Slovenije, predsednik

»Pri izbrisu je šlo za totalno izgubo družbene subjektivitete«

Dimitar Anakiev (196O) vrsto zadnjih let deluje kot neodvisni režiser dokumentarnih filmov, pisatelj in pesnik. Leta 1986 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Nišu in nato sedem let delal kot zdravnik. V Slovenijo se je preselil leta 1987, vsa ta leta živel v Tolminu in bil 26. februarja 1992 izbrisan. Izgubil je zdravniško licenco, bil prisiljen živeti brez osebnih dokumentov in se takrat posvetil umetnosti, s pomočjo katere prikazuje posledice izbrisa. Zadnja leta opravlja funkcijo predsednika Zveze izbrisanih Slovenije.

Letos mineva 21 let od izbrisa. V 21. letu po izbrisu je bila Slovenija s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) prisiljena, da se končno neha izmikati odgovornosti za trpljenje in za škodo, ki jo je nezakonito povzročila izbrisanim. Kaj se je s to sodbo dejansko spremenilo?

Dovolite mi povedati prvo, da izbrisani nikoli ne bi videli evropskega sodišča če na sceno ne bi stopila italijanska komunista, člana takratne Partito della Rifondazione Comunista,

Roberto Pignoni in Maurizio Grassi. Pignoni, aktivist za človekove pravice, je prvi zaznal da se v Sloveniji dogaja nekaj nenavadnega, Grassi, takratni evropski poslanec, je 29. novembra 2007 organiziral sprejem izbrisanih v evropskem parlamentu. Tako je prišlo do angažiranja rimskih odvetnikov Lane i Saccuccija, ki sta potem vodila primer na ESČP in zmagala. V Sloveniji ni bilo politične stranke ali odvetniške pisarne, ki bi pomagala izbrisanim. To neverjetno dejstvo bi rad poudaril in se prvič javno zahvalil italijanskim tovarišem. Kaj se je spremenilo po odločbi evropskega sodišča? Predvsem to, da se je končno ugotovilo kdo je v tem Hitchcockovem trilerju negativec in kdo pozitivec. Pred tem so negativci zatrjevali da so oni dobri in da so izbrisani zli. Izkazalo se je da je ravno narobe. Ta ugotovitev ima resne politične in vse druge posledice, ker je demaskirala in pokazala obraz politične opcije, ki je na račun laži in montiranega procesa kar dve desetletji vladala Sloveniji.

Zagovorniki izbrisa so mnenja, da so si izbrisani sami krivi za težave, ker

niso sprejeli ponujenega slovenskega državljanstva. Ali je ta »mantra« še vedno aktualna?

Glavna laž v tej „mantri“ je bila povezati izbris z državljanstvom. V resnici izbris nima nobene zveze z državljanstvom, ker so izbrisali samo avtohtoni, multikulturni narod Jugoslovanov (v Sloveniji je živelo in še vedno živi okrog 25.000 pripadnikov naroda Jugoslovanov,v celotni takratni Jugosloviji pa pol drugi milijon. To so bili ljudje iz mešanih zakonov, katere je SFRJ uradno priznala kot narod), med tem ko so Nemce, Italijane in Madžare, pustili pri miru. Če laž ponavljate dvajset let potem se zdi resnična. Poglejte slovensko Wikipedijo in tam boste našli iste dezinformacije. Do včeraj so bile te dezinformacije zapisane na portalu RTV Slovenija in šele po protestu Zveze izbrisnih Slovenije so umaknili manipulativni video in podatke... Niso pa hoteli objaviti popravka, čeprav so, po zakonu o medijih to bili dolžni narediti.

V zadnjih letih naj bi RS 10.000 izbrisanim vrnila nekoč nezakonito odvzeti status. Kaj se dogaja s preostalimi 15.000 izbrisanimi?

Slovenske javnosti je ostalo skrito da so po celotni Sloveniji potekale nezakoniti izgoni iz države zakonitih prebivalcev (brez odločbe sodišča). Slovenska policija je imela pooblastila, da sama, po svoji prosti presoji, izvaja izgone. Podobno kot v Čilu za časa hunte. Posameznike so praktično ugrabili, odtrgali od družin, in jih pošiljali v različne dežele. Mariborčana Alija Berišo so z letalom izgnali v Albanijo, potem, ko se mu je uspelo vrmiti pa v Nemčijo. Druge so pošiljali na Madžarsko, Češko in Slovaško, tretje v Bosno, tudi v času vojne, ali na Hrvaško... Samo peščici izgnancev se je uspelo vrniti. Policija je potem izbrisala sezname izgnanih oseb, tako da so sledi nezakonitega početja zabrisane. Ostala so pa pričevanja, tistih redkih posameznikov, ki so se uspeli vrniti na svoj dom, k svoji družini.

Podobno velja tudi za vašo zgodbo?

Izgnali so me l. 1992 brez sodne odločbe, iz mojega stanovanja v Tolminu, uspelo se mi je vrniti šele l. 1995 zahvaljujoč družini in ob pomoči prijateljev. Večina izgnancev je pa izgubljena v labirintih dvajset letnega izgnanstva. Poglejte, Velimir Dabetić še vedno živi v Italiji, nekje pri Ankoni, brez kakršnihkoli papirjev. Živi kot apatrid. Njegov oče Drago Dabetić, iz Kopra, nekdanji delavec na železnici, danes pokojni, je bil tudi izbrisan. Cela družina razbita in uničena. Situacija je grozljiva, ampak se prikriva z meglico politikanske demagogije in sovražne propagande.

Ali so danes največji realni problem odškodninski zahtevki, ki naj bi jih zahtevali izbrisani?

Vaše vprašanje je politično zastavljeno, tako kot slovenska politika danes dela. Poglejte če bi hoteli ugotoviti „realen problem“ potem bi prvo morali razkriti „realno situacijo“, ki ni v interesu politikov, vsaj tistih ne, ki so pobirali smetano „ zgodbe o izbrisanih“. Gre za skrbno varovano skrivnost, da so izbrisane osebe izključili iz sukcesijskega sporazuma SFRJ. Danes, ko vidimo kako odločno se Slovenija opira na sukcesijski sporazum, ko gre za varčevalce (N)LB iz drugih republik nekdanje SFRJ, se je treba spomniti, da je Republika Slovenija 25.671 svojih zakonitih prebivalcev izključila iz stanovanjskih in drugih pravic. Aneks “G” sukcesijskega sporazuma SFRJ pa izrecno narekuje, da državljani republik bivše SFRJ pri regulaciji lastninskih vprašanj ne smejo biti tretirani kot tujci. To je točno v nasprotju z načinom stanovanjske privatizacije, ki so jo izpeljali po t.i. Jazbinškovem zakonu, za odkup družbenih stanovanj, iz katerega so bili Izbrisani izključeni. Mi danes ne vemo koliko stanovanj je bilo izbrisanim odtujenih, predvidevamo, da tam nekje med 1.000 in 5.000. Država tega podatka še vedno noče razkriti. Predstavljajte si, da vam ali vaši ženi, očetu, stricu, bratu, nekdo v hipu odvzame vso lastnino in pridobljene pravice: stanovanje, penzijo, socijalo itn. Vse tisto za kar ste 30-40 let delali. Grozljivo mar ne? Izbrisani so samo skozi vrednost stanovanj prisilno prispevali slovenski blagajni verjetno med 100 in 500 milionov evrov. Ne vemo pa usodo tega denarja in verjetno je ravno to realen problem. Se pravi, krivična odgovornost storilcev je realen problem. Ker če je realen problem samo povračilo protipravne imovinske koristi, in odškodnina, potem to pomeni, da je problem le pravna država. Osamosvojitev se je pa zgodila v imenu pravne države. Spet torej gre za politično odločitev državljanov v kakšni državi hočejo živeti, ker jutri so lahko oni na vrsti, ali pa njihovi otroci.

In izbrisane se (zopet) hoče prikazati kot nujno zlo, ki siromaši že tako obubožano državno blagajno.

Ključna manipulacija desnice je bila prikazati izbris kot državotvorno dejanje, torej kot „osamosvojitveni zločin“ ali, če citiram ameriško poiltično filozofinjo Wendy Brown, kot „founding crime“ („zločin pri ustanavljanju“), ker, kot pravi, države ni mogoče ustanoviti brez zločina. Torej, zločin je nuja pri ustanovitvi države ali „ni države brez zločina“.

Republika Slovenija plačuje svoj „founding crime“?

Problem je v tem, da izbris ni bil „founding crime“. Država Slovenije je 26.2. 1992 (datum ko so izvedli brisanje) že obstajala in bila celo mednarodno priznana – ni torej res, da je bila izbris v kakršnikoli zvezi z ustanovitvijo Slovenije. To je manipulacija. Izbris je bil na vsak način, objektivno, popolnoma nepotreban državi Sloveniji in ne samo, da ni bil državotvoren, ampak je bil za državo škodljivo dejanje, kar je danes očitno. Je pa res, da so se nekateri ob tem okoristili. In je tudi res, da se je desnica s pomočjo izbrisa lažno postavila v center slovenskega političnega življenja. Problem slovenske desnice je namreč v tem, da nima svoje državotvorne mitologije, svojega mitosa. Brez mitosa pa ni obstoja.Takrat, ko se je prelivala kri za državo Slovencev, ko se je v resnici, pogojno rečeno, zgodil resnični „osamosvojitveni zločin“ – pobijanja okupatorjev, med NOB, je desnica služila okupatorju in bila proti svojemu narodu. Izbris je zato bil poskus desnice ustvariti svoj lažni državotvorni mitos.

Primerjave z dogodki, ki so se odvijali med drugo svetovno vojno so torej več kot le na dlani?

Absolutno, izbris je poskus revanšzma desnice, ki je v drugi svetovni vojni služila tujim interesom, enako kot to dela danes. Prav ponosen sem, da smo se izbrisani znali in zmogli upreti temu sramotnemu dejanju in ponosem sem tudi na to, da smo na isti strani kot slovenski narod, enako kot leta 1941.

Po drugi strani verjamem, da je poglavarjem desnice, lažnim osamosvojiteljem, neprijetno sedeti v denimo ameriški ambasadi in priznati, da se je osamosvojitev Slovenije zgodila po leninističnem načelu „pravice naroda do osamosvojitve“, ki je bilo zapisano tudi v ustavi SFRJ in ne samo v ustavi Sovjetske zveze. Načelo „pravice osamosvojitve“ ne obstaja nikjer v „realnem“ svetu, kar dobro vedo med drugim tudi Baski in Katalonci.

Izbris pogosto interpretirate kot gospodarsko–politični zločin. Ali niso to le nekoliko preblage besede za dejanja, ki bi jih bi bilo mogoče obravnavati celo kot etično čiščenje?

Glasno razmišljanje o izbrisu je v slovenskem javnem prostoru zadušeno–še vedno je tabu. Naj vas spomnim, da je bil moj film Slovenija moja dežela, ki tematizira izbris, lansko leto cenzuriran, oziroma zavrnjen na 15. Festivalu slovenskega filma v Portorožu in to kljub dejstvu, da sem dobitnik nagrade Vesne za najboljši slovenski dokumentarec, film pa je sofinancirala država. Tudi v osrednjih medijih besede nas izbrisanih le težko najdejo mesto. Vse to vam pove da so klasifikacije izbrisa skrbno nadzorovane, še danes, neglede na odločbo ESČP in ne glede na to da so največji slovenski avtoriteti na pravnem področju v domeni človekovih pravic, kot dr. Ljubo Bovcon, jasno klasificirali in opredelili izbris kot: rasizem, anti-jugoslovanski šovinizem in revanšizem za poraz v drugi svetovni vojni. Resnica očitno ogroža interese nekaterih politikov, morda tudi nekaterih tajkunov. Ni dvoma, da so izbrisane oropali in ni dvoma da so multikulturni narod Jugoslovanov poskušali uničiti. Kdaj bomo širši javnosti to lahko povedali s primernim besedami pa je drugo vprašanje. Izbrisani se borimo za demokratično Slovenijo že 21 let, mi smo prvoborci slovenske demokracije.

Bodiva konkretna. Dejstva so, da se je izbris zgodil leta 1992 v vladi L. Peterleta, kjer sta obrambno in notranje ministrstvo vodila J. Janša in I. Bavčar, predsednik RS pa je bil Milan Kučan. Kaj se dogaja na področju odgovornosti?

Seveda se na področju odgovornosti ne dogaja nič in v tem je osnovni problem. Omenili ste najbolj direktno odgovorne, katere bi morali povabiti na odgovornost. Od dr. Bovcona vemo, da so pri tem pomagali tudi drugi: dr. Drnovšek, na primer. Verjetno se spomnite, da so se leta 2004, ko je bil izpeljan referendum o Tehničnem zakonu o izbrisanih, nekateri politiki z levice zatekli v skupščinsko stranišče pet minut pred iztekom roka za ugovor, zato, da ne bi slučajno preprečili ta sramotni referendum, drugi pa so ta vikend raje šli v hribe, kot da bi glasovali proti Janši in njegovim mentorjem. Verjetno se spomnite tudi, da je 57 slovenskih elitnih razumnikov podpisalo peticijo proti izbrisanim. V normalnih državah razumniki podpisuju peticije podpore žrtvam državnega nasilja, pri nas pa razumniki podpirajo državo, to pa tudi pomeni, da podpirajo svoj žep. To je njihova (pod) dimenzija. Ko vidite vse to zaznate resnično težino problema.Gre torej za zvrst kolektivnega političnega zločina, oziroma atavističnega tribalnega izživljanja na peščici (1,5% populacije) nemočnih ljudi. Ta orgija traja 21 let.

Ali je kdo izmed njih pokazal kakršno koli obžalovanje?

Kaj pomeni obžalovanje? To pomeni prizadevanje, da se razkrije ozadje gospodarskega in političnega zločina nad izbrisani, to pomeni aktivno sodelovanje pri seznanjenju ljudi v zvezi z izbrisom. To pomeni ukiniti cenzuro. To pomeniti vrniti ljudem kriminalno odvzeta stanovanja... Niti približno se kaj takega ni zgodilo.

Torej nihče ne prevzema ali pa je prevzel svoj del krivde nase?

Ne da bi vedel.

Ali se ali pa se bo koga kazensko preganjalo?

Omenjeni gospodje oblastniki so priredili slovensko zakonodajo tako, da so njihova kriminalna dejanja zastarela, razen če ne gre za genocid in etnično čišćenje naroda Jugoslavanov– ker, zločini proti človeštvu nikoli ne zastarajo. Tudi zato so uvedli cenzuro in kotrolo javne besede, zato je resnicoljubni pogovor o izbrisanih nemogoč.

Vlada je pred dnevi sprejela dopolnitve akcijskega načrta za izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice o izbrisanih po kateri naj bi bil rok za vzpostavitev odškodninske sheme 26. Junij. Vlada naj bi sodišče zaprosila za enoletno podaljšanje roka. Kaj to podaljšanje pomeni za izbrisane?

Poudaril bi, da se vlada o svojem namenu sploh ni pogovorila z izbrisani. Za vlado torej izbrisani še vedno ne obstajamo–tudi če bi slučajno obstajali–očitno nismo trtetrani kot subjek vreden pogovora. Za izbrisane je to huda odločitev, nadaljnje zavlačevanje, ki bi bilo neprijetno tudi če bi vsi njegovi parametri bili znani, pa niso. Recimo, spet se v neki različici omenja referendum... To pomeni vlada prosi za odlog roka, ne more pa obljubiti, da bo tudi v novem roku sploh kaj naredila. Vlada, tudi ta nova vlada, hoče nadaljavetai tekmo v play off-u v katerem spreminja pravila po lasni želji in neglede na to da smo izčrpani in ne moremo več preživeti brez denarja. Upamo da bo ministarski svet EU, ki nadzorijo izvršbo odločbe ESŠP, bolj resna inštitucija kot vse dosedanje slovenske vlade.

Verjetno najhujši primer izbrisa pa so bili tisti ljudje, ki so bili v vojnem času na področju Jugoslavije izgnani iz Republike Slovenije. V kolikor se ne motim boste o tej problematiki spregovorili v vašem naslednjem dokumentarnem filmu?

Film o deportacijah sem že začel delati, na primeru štiri izgnanih oseb in njihovih družin. Ne vem pa kako zbrati denar za nadaljevanje filma. Trenutno zadeva stoji, dokler ne dobim denarja.

Ali bi lahko rekli, da se zgodovina ponavlja in da je danes, s krčenjem socialnih in ostalih pravic svojevrstnega izbrisa deležno vse večje število državljanov RS?

Ta prispodoba se danes vse pogosteje sliši, nisem pa prepričan da je resnična. Kratenje pravic se dogaja znotraj zakonskega okvirja, pred očeh javnosti in je možno formalno in neformalno boriti se proti temu, ker so subjekti še vedno subjekti. Pri izbrisu je pa šlo za totalno izgubo družbene subjektivitete, v enem samem hipu, brez javnosti in brez možnosti borbe. „Desubjektivizacija“ je trajala 20 let in še danes izbrisani nismo subjekti.

Analogija pa obstaja med izbrisanimi in zadnjimi nezakonitimi zmanjševanjem pokojnin Janšine vlade upravičencem, ki so del svojega delavnega staža preživeli na službah po tedanji Jugoslaviji. Ta primer pokaže točno za kaj v bistvu gre: za brisanje zgodovine. Ker če ste delali v Jugoslaviji boste imeli manjšo pokojnino,in to samo zato, ker Ivan Janša, Pučnik in druščina, ne priznavajo da je Jugoslavija sploh obstajala. Ne gre za to da ne priznavajo zgodovine ne gre za različne poglede na zagodovino, ne gre za razhajanja v tolmačenju, gre za negacijo zgodovine, kot take. Delajo se, da je država Slovenija padla z Marsa, brez korenin. Želeli bi videti da je Slovenijo ustanovil kakšen bavarski ali hasburski princ, ne pa komandant Stane in tovariši. Radi bi narisali svojo zgodovino in v njo umestili Slovenijo in vse kar jih moti v teh namenih bodo zbrisali. Odnos, ki meji na blaznost, pokaže njihovo patološko obremenjenost s preteklostjo. To je mehanizem brisanja.

Robi Šabec

PRIMORSKE NOVICE: http://www.primorske.si/Priloge/7--Val/Mi-smo-prvoborci-slovenske-demokracije.aspx

PISMO MATEVŽU KRIVICU

Spoštovani g. Krivic,

spoštovanje demokratičnih načel ni samo moja taktika (ali strategija) temveč izbrisani ne moramo delovati drugače kot po demokratičnih načelih, saj spimo v prokrustovi postelji slovenske demokracije. Niste vi edini, ki ne razume demokratično naravo gibanja izbrisanih, tudi Blaž je večkrat povdaril potrebo po enotenju. Namesto nedemokratične centralizacije-homogenizacije (ki, je verjetno tudi faktički nemogoča) poudarjam potrebo po dobrem sodelovanju. Preberite moje prejšnje sporočilo in se prepričajte sami. Resnično menim, da demokracija in sodelovanje, dogovarjanje, izmenjava mnenj, forum, nimajo alternativo. Komu je to premalo ne bo imel nič. Čeprav je težko in naporno.

Večkrat sem tudi povdaril nujnost družbene subjektivitete izbrisanih, ki enako nima alternativo in je bistvo demokratičnosti.

Verjetno veste, da vsi dobro sodelujemo z Mirovnim in tudi z Amnestijem. Tamo delajo izjemni profesionalci. Do zdaj ni bilo potrebe po podrejanju-centralizaciji, ker je sodelovanje bilo več kot primerno. Mislim, da vsi to lahko potrdimo. Presenečeni boste, ampak, za čudo, mi dva, (Vi in jaz) tudi dobro sodelujeva, navkljub razlikam v stališčih. Zadnji dogodki okrog sporočila RTV SLO o izbrisanih so dokaz. Meni to vse govori, da sodelovanje dobro poteka praktično na vseh nivojih in če mene kaj vprašate: sem optimist glede našega demokratičnega sodelovanja tudi v prihodnosti.

Hvala za nasvete, za katere menim, da so izjemno korisni–verjamem, da tudi drugi tako mislijo.

Kar se tiče Vaše operacije kolena, upam da boste hitro okrevali. Zadnjič v parlamentu sem opazil, da težko hodite ampak nisem vedel za kaj gre. V času ko boste na bolniški bi Vas zelo rad obiskal, skupaj s kolegi iz tega našega foruma. Prepričan sem, da bomo Vaše znanje in iskušnje še potrebovali.

Lep pozdrav,

Dimitar Anakiev

PS. Blagoje Miković je prispeval našem forumu izjemen dokument iz katerega lahko naučimo veliko. Že to, da mu Vi ne morete pomagati, je zelo poučno. Mene ne preseneča stanje brezpomočnosti, vsi, ki smo dalj časa prisotni v zadevi izbrisani poznamo situacijo dobro. Za mene je to motiv za borbo. Dodatna spodbuda.

April 11, 2013 1:35:51 AM GMT+02:00

Prisotna javnost:  Blaž Kovač <blaz.kovac@amnesty.si>, Neža Kogovšek Šalamon <Neza.Kogovsek@mirovni-institut.si>, Katarina Vučko <Katarina.Vucko@mirovni-institut.si>, Franci Zlatar <franci.zlatar@filantropija.org>, Olga Novak <todor.novak@gmail.com>, Irfan Beširević <irfanbes@gmail.com>, Milen šutanovac <alenka.sutanovac@gmail.com>, Živadin Nikolić IZBRIS <bz.nikolic@volja.net>, Izbrisani.org <info@izbrisani.org>, Stanisa Milenovic <m.stanisa@volja.net>, Miroslav Jovanović <mico.jovanovic@gmail.com>, Niko Jurkas <niko@jurkas.net>, Silva Stanković, Staniša Milenović <stanisa.milenovic@gmail.com>, Vasilije Milinković <vaso.milinkovic@gmail.com>, milan axa <milan.axa70@gmail.com>, nikola.kuzet@telemach.net, Nisveta Lovec <violeta.nisveta@gmail.com>, Izbrisani Slovenije <izbrisani.slovenije@gmail.com>, Dominik Nemec <dominik.nemec@azodvetniki.com>, Blagoje Mikovic <blagoje.mikovic@gmail.com>, bubanjastojan <bubanjastojan@hotmail.com>, Zoran Terzić <zoran_terzic@t-2.net>, Alma Anakiev <alma.anakiev@gmail.com>, Riley <alofachild@yahoo.com>, Dimitar Anakiev <dimitar@anakievproduction.com>

JANŠISTI ZAPUŠČAJO PEN

Dobra novica, ki prihaja iz slovenskega centra PEN je odhod klike janšističnih pisateljev (ali "pisateljev", ker Janša je pisal edino na Twitterju, kakšen pisatelj je nadškof in podobni ni treba razlagati)... Torej odhod enaistih-dvanaestih janšistov (Andrej Capuder, Alenka Puhar, Anton Stres, Brane Senegačnik, Niko Grafenauer, Boris Pahor, Drago Jančar, Dimitrij Rupel, Jože Snoj, Borut Trekman, Feri Lainšček, in Mitja Čander) je vsekakor dobra novica za mlado slovensko demokracijo, katero so dva desetletja preganjali (in pogosto imeli za talko) demoni fašistične kolaboracije. Patetični a iskreni so tisti "old style" janšisti, ki ne morejo živeti brez svojega kaplarja. Smešni so tisti mlajši (čeprav se tudi nekateri starejši znajo lepo sprenevedati), ki se zavedajo nepriljubljenosti janšisma in izstopajo iz PEN-a "ne zaradi tega ker sta Janša in janšizem pregnani iz PEN-a, temveč zato, ker se je zgodila polarizacija..." (sic!) No, za nevedneže naj povemo da PEN obstaja ravno zaradi polarizacije: vrednot, dobra in zla, svobode in nesvobode, fašizma in demokracije... Edino države, kot je Severna Koreja so "nepolarizirane". Ravno to je dobra novica: Slovenija ne bo već Severna Koreja.

Vsak, ki si prebere načela PEN-a bo zlahka razumel, da Janši in janšistom ni bilo mesta v PEN-u, ker so načela PEN-a točno nasprotna politiki janšizma. To se seveda tiče tudi izbrisanih in o tem govori tudi Boris A. Novak, citiram iz Dela: »Menim, da se kolegi, ki so izstopili, sprenevedajo o naravi Janševega delovanja in stališč,« in dodal, da so bila pri izključitvi Janše bistvena pravila Pena, ki izhajajo iz mednarodne listine, ki jo je Janša »zelo pogosto prekršil,« piše STA.

Kot primere je navedel javno in obilno dokumentirano propagando zoper izbrisane in Rome ter Janševe javne grožnje intelektualcem, ki so uveljavljali svobodo izražanja mnenja, kar je temeljna vrednota Mednarodnega Pena. Poleg tega si je Janša »v zadnjem času dovolil, da je vodstvo Slovenskega Pen označil z izrazoma 'udbovci' in 'oznovci' in s tem potrdil, da stoji za kampanjo Reporterja in Demokracije v zvezi z napadi na pisatelje v zadnjem letu dni,«

Temeljna listina Mednarodnega PEN-a bazira se na naslednjih stališčih:
1.
Književnost ne pozna meja, zato naj kljub političnim ali meddržavnim razprtijam ostane skupna vrednota narodov.

2.
Umetnine, dediščina vsega človeštva, naj v vseh okoliščinah, posebno pa v vojnih časih, ostajajo varne pred narodnimi ali političnimi strastmi.

3.
Člani PEN v vseh časih zastavljajo ves vpliv, kar ga imajo, za dobro razumevanje in medsebojno spoštovanje med narodi; zavezujejo se, da bodo po svojih najboljših močeh odpravljali rasno, razredno in narodno sovraštvo in podpirali ideal združenega človeštva, živečega v miru v združenem svetu.

4.
PEN se zavzema za načelo, naj ideje neovirano krožijo znotraj vsakega naroda in med vsemi narodi. Člani se zavezujejo, da bodo nasprotovali vsaki obliki zatiranja svobode izražanja v deželi in skupnosti, kateri pripadajo, in prav tako povsod po svetu, kjer je to mogoče. PEN se izreka za svobodo tiska in nasprotuje samovoljni cenzuri v mirnem času. Verjame, da je za potrebno napredovanje sveta k više organiziranemu političnemu in gospodarskemu redu nujna svobodna kritika vlad, administracij in ustanov. In ker svoboda vsebuje prostovoljno omejevanje, se člani zavezujejo, da bodo nasprotovali slabostim svobodnega tiska, kakršne so lažnivo poročanje, namerne neresnice in ponarejanje dejstev v politične in  osebne namene.

Ali bomo torej rekli: Smrt janšizmu, svoboda narodu! Naj žive načela PEN-a!

Dimitar Anakiev

PS. "Ne pada sneg da pokrije breg nego da zveri pokažu tragove"