NI ALTERNATIVE BREZ RAZREDNEGA BOJA
(Odgovor na pobudo o ustanovitvi
kvazi-uporniške stranke “demokratičnega socializma”)
Vstajniki iz vstajniških gibanj po
Sloveniji, ki so se prebudila ob spoznaji, da živimo v kompradorski
državi, prepogosto ne znamo in ne zmoremo jasno odgovoriti na
vprašanje o alternativah kapitalističnemu neokolonializmu, ki več
kot očitno vlada Sloveniji s pomočjo lokalne oligarhije. Omenjajo
se kozmetične rešitve, ki pa ne vplivajo na bistvo, in sicer, da je
slovenska država instrument velikega
kapitala, da se slovenske vlade sestavljajo po tujih veleposlaništvih
ter da nove vlade nadaljujejo s politiko starih, ne da bi mignile z
očesom, češ “tako pač je”. Zahtevajo se zamenjave ljudi,
namesto, da bi se za cilj postavila zamenjava sistema, ki omogoča
nesramno odkrito plenjenje delavskega razreda in narodne lastnine.
Očiten primer je t.i. “slaba banka”,
kar je eufemizem za legalizacijo več milijard evrov nepovratnih
kreditov, ki jih bomo odplačali davkoplačevalci, namesto tajkunov,
ki so denar porabili. Živimo torej v državi, ki izbranim osebam
podarja milijarde našega denarja, in za to nihče ne odgovarja,
čeprav so vsi akterji “dobrodelnih” kreditov dobro znani: od
predsednika “dobrodelne” vlade, g. Ivana Janše (umetniško ime
“Janez”), prek njegovih bančnih nadzornikov (Žiga Lavrič, Igor
Marinšek...) do upravljavcev “dobrodelnih” bank (najbolj
“dobrodelno” banko NLB je upravljal takratni prijatelj tajkuna
Igorja Bavčarja, g. Marjan Kramar, in tu sta bila še Matej Narat,
Slavko Jamnik in drugi). Živimo v državi, ki tajkunom dovoljuje
neplačevanje milijonov evrov davkov (tistim tajkunom, ki so bili
prej “dobrodelno” financirani z našim denarjem). Živimo v
državi, kjer se imena akterjev tega “dobrodelnega” ropa ne smejo
niti omenjati v kontekstu pregona, kaj šele resnično preganjati.
Vrhunski znanstveniki ekonomskih
znanosti (na primer: Jože P. Damjan) leta in leta razvijajo variante
“slabe banke”, ki naj bi bila najboljša in najbolj učinkovita
rešitev, ki bo najmanj stala davkoplačevace, ne da bi se kdo
spomnil obsoditi najemnike kreditov in jih prisiliti, da sami vrnejo
izposojen denar. Roparska klika je posredno ali neposredno na
oblasti, podpirajo pa jo tuji gospodarji, zato tako normalne ideje o
vrnitvi izsposojenega denarja, ki veljajo za vse neprivilegirane
državljane, ne izgledajo izvedljive. V takšni državi živimo in
jasno je, da kozmetični popravki ne bodo polepšali njenega grdega
obraza, še manj pa ustavili plenilski pohod kapitalizma.
Zato idealistični koncepti niso
alternativa in ideja “demokratičnega socializma” ne bo prinesla
spremembe. Tavtologija “demokratični socializem” pokaže še
najmanj to, da avtorji omenjene fraze, snujejo “socializem brez
marksizma” (kot nekakšno kavo brez kofeina), pokaže pa tudi, da
reakcionarni stalinizem dojemajo kot resnični socializem (buržoazno
podtikanje, ki ustvarja terminološko zmedo). Avtorja izraza
“demokratični socializem” morata na koncu priznati, da gre za
populistično sestavljanko z namenom prilagoditi se kapitalističnemu
potvarjanju terminologije, ki demonizira bazične marksistične
izraze in vse uporabnike sili v vratolomno terminološko akrobatiko,
ki pa ne more obstajati če se ne ogradi od osnovnih marksističnih
idej; uporabnike torej sili v svojo (tudi terminološko)
“demokracijo”, ki je conditio sine qua non (“pogoj brez
katerega se ne more”). “Demokracija” pa ni alternativa.
Alternativa je razredni boj.
Alternativa je izstop iz EU in NATO. Alternativa je “Troika go
home”...
Alternativa je politika miru.
Alternativa je pravica do dela in šolanja. Alternitiva je svobodno
povezovanje svobodnih naradov, namesto povezovanj roparskih
kapitalističnih inštitucij EU. Alternativa je narodna suverenost.
Alternativa populizmu je obrobnost (če je nujna) in vztrajanje pri
resnici. Alternativa je svobodna uporaba marksističnih idej.
Alternativa je prebijanje korak za
korakom... Samo razredni boj odpira možnost alternative.
Če bi bila Slovenija resnično
suverena in neodvisna dežela, zunaj klešč EU in NATA – tako kot
je na primer suverena Islandija – potem bi bankirji in tajkuni
končali na sodišču in bi se škoda lahko poravnala v prid
neprivilegiranim državljanom. Namesto tega črni baroni slovenske
“demokracije” strašijo brez strahu, da bi se jim kaj zgodilo.
Odgovor na uničevalni val
kapitalističnega razrednega terorja ni “demokracija”, pacifizem,
eskapizem v banalnost in nepomembnost, temveč le in edino: razredni
boj. Razredni boj ustvarja alternative.
Razredni boj ni deklaracija, ni
“neposredna demokracija”, ni lokalni skvot, ne medijsko
gledališče “demokracije”: razredni boj je obrt (metodologija),
znanost in organizacija v enem. Razredni boj zahteva posvečene in
izurjene ljudi – tako je, če hočete – zahteva svojo avantgardo,
ki se je pripravljena posvetiti ciljem razrednega boja in ostati
dosledna in neskorumpirana. Avantgarda pomeni neskorumpiranost,
vztrajnost, posvečenost... Zaradni strahotne premoči kapitalizma je
preboj mogoč le korak za korakom, od človeka do človeka, morda
včasih tudi na skrivaj, ampak nikoli ne lažno, nikoli ne pokesano
in zahrbtno, ker–za resnico gre! Resnica ne sme biti ponižana!
Resnica ni nikoli na kolenih, nikoli se ne plazi po tleh. Pomembno
je govoriti resnico, ker je razredni boj–boj za resnico; resnica je
revolucionarna in odpira horizonte možnosti. Vsako zamegljevanje
resnice je reakcionarno. Vsako omahovanje je kapitulacija.
Zato še enkrat in dokončno: samo
razredni boj odpira alternative. Ni alternative brez razrednega boja.
Pobuda stranke “demokratičnega socializma” ne prinese
alternative, saj je metoda njihovega delovanja globoko buržoazna –
ne prinese razrednega boja temveč le boj za parlamentarno oblast.
Pravijo, da ne izključujejo razrednega boja in revolucionarnih
metod, temveč, da bodo te morda prišle na vrsto takrat, ko (z
milimi sredstvi) pridejo na oblast. Pravijo tudi, da jim marksizem ni
tuj, ampak, da ne smejo omenjati komunizma, ker bodo volilci ob
pomenu te besede pobegnili v Spar. Razen buržoaznih strank takšen
populizem najdemo le pri kvazi progresivnih bonapartističnih režimih
nerazvitih dežel. Ali je to ta “demokratičen” pristop, ki bo
izboljšal kvaliteto socializma, da bo končno postal naša
zgodovinska izbira? Očitno gre za zelo naivne mladeniče, ki želijo
narediti “nekaj dobrega” ampak ne zberejo poguma za zgodovinski
preboj. Ali pa gre za klasično buržoazno politično opereto, v
kateri se eno govori, drugo dela, tretje snuje in vse skupaj samo
zaradi tega, da bi se ugrabil košček buržoazne oblasti, ki je
iznajdljivim, kooperativnim in korumpiranim itak že na voljo ves
čas. Vsekakor pobudniki “demokratičnega socializma” niso prvi
poznavalci marksizma, ki ga poskušajo “izboljšati”,
“modernizirati”, “reformirati” in narediti “demokratičnim”.
Rezultati izboljšav so na dlani.
Danes je očitno, da ne potrebujemo
“izboljšanje” marksizma, ki bo bolj prijazen do kapitalizma in
“demokratičen”, temveč potrebujemo dosledne in pravoverne borce
za delavski razred – borce proti kapitalistom. Takšni se ne vidijo
vsak dan po televiziji in po medijih. Gonilna sila razrednega boja ni
univerzitetna diploma, temveč jeza in želja po korenitih
spremembah. In še zadnjič: ni alternative brez razrednega boja.
Alternative ne padajo z Marsa, ne pridejo iz skvotov, ali iz
univerzitetnih laboratorijev: alternative ustvarja razredni boj.
(Povzetek iz FB "Razredni Boj")
