OBA ZIPISA STA PREVZETA IZ FACEBOOKA, DNE 16.11.2013
OGLEJTE SI KAKO HLAPCI REŽIMA PODPIRAJO REŽIM: MATEVŽ KRIVIC RAZLAGA KAKO JE PRIMER IZBRISANIH BAJE "KOMPLICIRAN PRAVNI PROBLEM" KATEREGA V BRUSLJU IN ŠTRAZBURGU RAZUMEJO ŠE MANJ KOT GA TUKAJ (NE) RAZUMEJO... KRIVIC BAJE POMAGA IZBRISANIMA; IN NAPADA VLADO; V BITI PA USTVARJA MEGLO S KATERO PROBLEM POSTAJA SKRIT...! RESNICA JE DUGAČNA: EU PODPIRA KOMPRADORSKI NACIONALIZEM, KER SPOMOČJO NJEGA VLADA NE SAMO V SLOVENIJI TEMVEČ V CELOTNI REGIJI IN DRUGOD. ZATO VSE SLOVENSKE VLADE DELAJO KOT DELAJO, ZATO JANŠA IN SDS NEKAZNOVANO LAŽEJO IN ZAVAJAJO, ENAKO KONČNO KOT BRATUŠKOVA, ENAKO KOT DRNOVŠEK; ROP; PETRLE...IN VSE DRUGE EU VLADE. ONI RABIJO IZBRISANE DA BI VLADALI. TAKO KOT RABIJO SREBRENICO, PRIJEDOR; MOSTAR IN VUKOVAR... ZATO BODO "ODŠKODNINE" IZBRISANIM SAMO POLITIKA NADALJEVANJA SEGREGACIJE IN NACIONALIZMA: PREGOVOR PRAVI: "ENKRAT PES; VEDNO PES
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/koliko-krivice-izbrisanim-res-popravlja-zakon.html
EVO KAKO SLUGE REŽIMA BRANE REŽIM: MATEVŽ KRIVIC U DELU PREDSTAVLJA IZBRISANE KAO KOMPLIKOVAN PRAVNI PROBLEM KOGA NE RAZUME NI EVROPSKA (SUDSKA) BIROKRATIJA. NAPROTIV, SVI DOBRO RAZUMEJU SLUČAJ, ALI PODUPIRU NACIONALIZAM I KOMPRADORSKI STIL VLADANJA KOJI SE HRANI NACIONALIZMOM-NE SAMO U SLOVENIJI VEĆ NA CELOM BALKANU. KRIVIC KAO JADIKUJE NAD IZBRISANIMA I TOBOŽE KRITIKUJE VLADU I EU, A U STVARI IM POMAŽE MAGLOM KOJU DIŽE-JEDNOM PAS UVEK PAS, IMA NEKA POSLOVICA
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/koliko-krivice-izbrisanim-res-popravlja-zakon.html
Zaradi že skoraj dvanajst let trajajočih spretnih zavajanj, kako da so bili SDS in preostala desnica vedno pripravljeni »popraviti krivice tistim izbrisanim, ki so se jim res zgodile« (kar je zanikanje, da je bil izbris vseh 25.671 popolnoma nezakonit!), in zaradi nesposobnosti naše parlamentarne kvazi levice, da bi do kraja razkrila ta zavajanja in javnosti nalila čistega vina, se ne poslanci ne širša javnost še danes ne zavedajo pravih dimenzij te sramote, ki so jo Sloveniji s tem dejanjem in še bolj s trdovratnim zanikanjem njenih posledic politiki priredili.
Tik pred nami je sprejetje »zakona o povrnitvi škode izbrisanim«, kot se ta zakon (nekoliko skrajšano) uradno imenuje in ki ga minister Virant razglaša kot (že skoraj) dokončno popravo storjenih krivic, trenutna parlamentarna kvazi levica mu pri tem nekritično sekundira – širša javnost, tudi njen dobronamerni del, pa je zaradi vsega tega precej dezorientirana in se sprašuje, kdo ima tu prav in kdo pretirava. Poskusimo torej še enkrat, kot že tolikokrat v zadnjih dvanajstih letih, javnosti predočiti nekaj ključnih dejstev za bolj realistično presojo.
Vprašanje v naslovu tega članka vsebuje dve podvprašanji: Koliko izbrisanim jih sploh skuša popraviti – in kako?
Koliko izbrisanim jih sploh skuša popraviti?
Žal ne vsem 25.671 – le približno enajst tisočem: tistim 10.000, ki so si v teh skoraj 22 letih že ponovno pridobili takrat nezakonito odvzeti status stalnega prebivalca Slovenije (polovica od njih pa celo državljanstvo), in še približno eni tisočerici takih, ki so to poskušali, pa so bili zavrnjeni. Teh tisoč je Virant »dodal« na podlagi poziva iz Strasbourga, naj tako naredi – čeprav se normalno razmišljajočemu povprečnemu človeku že tu najbrž »pamet ustavi«. Če so bili v teh svojih prošnjah pred 10 ali 20 leti zavrnjeni, so bili najbrž zavrnjeni zato, ker niso izpolnjevali takrat predpisanih pogojev, bo tu pomislil »normalen človek« – zdaj naj bi bilo pa za pravico do odškodnine dovolj že to, da so takrat zgolj vložili prošnjo, pa čeprav je bila (zakonito) zavrnjena?!
To zdravorazumsko vprašanje je seveda povsem utemeljeno – resnica, ki se skriva za to navidez nelogično zahtevo Strasbourga in Virantovim pristankom nanjo, pa je skrita za »devetimi vijugami« te pravno izredno zapletene zgodbe – kar ponavljam že dvanajst let, pa mi nihče ne verjame, ne nasprotniki ne zagovorniki poprave krivic izbrisanim. Oboji si domišljajo, da problem poznajo in razumejo, a ga žal ne. Sedanje nepričakovano »darilo« tej tisočerici je morda točka, kjer bo vsaj dobronamernim opazovalcem tega dogajanja vendarle možno pojasniti, za kaj tu v resnici gre.
Da v Strasbourgu ta izjemno zapleteni problem poznajo in razumejo še slabše kot pri nas, je jasno in razumljivo. O (ne)zakonitosti samega izbrisa leta 1992 sploh niso ne hoteli ne mogli odločati, ker takrat za Slovenijo Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) še ni veljala (šele od junija 1994). Od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bila zato Slovenija »kaznovana« samo za kršitev teh pravic od takrat naprej – torej ne za sam nezakoniti izbris, ampak »samo« za kasnejšo dvajsetletno neodpravo njegovih posledic, še zlasti za ignoriranje odločitev njenega lastnega ustavnega sodišča iz let 1999 in 2003. Zahteva te zadnje odločitve iz leta 2003, da je treba popraviti »zakon o izbrisanih« (ZUSDDD) iz leta 1999, je bila – ob hudem odporu desnice – uresničena šele leta 2010. Takratna »leva« vlada se je zato v tem zakonu omejila samo na uresničitev izrecnih zahtev odločbe US iz leta 2003, ker bi drugače tvegala izpodbijanje tega zakona na referendumu in pred ustavnim sodiščem – pri tem pa je naredila to napako, da je kot pogoj za izdajo novih dovoljenj za stalno prebivanje izbrisanim poleg drugega predpisala tudi, da mora prosilec dokazati, da se je v letih svoje odsotnosti iz Slovenije vanjo skušal vrniti. (Od kod izvira ta napaka, bi bilo jasneje šele, če bi lahko pojasnil še preostalih »osem vijug« te pravno skrajno zavozlane zgodbe, a za to v časopisnem članku žal ni prostora.) A že ta zakonska zahteva sama je skregana z zdravo pametjo in s pravom. Kako pa naj bi se izbrisani leta 1995 ali 2005 vrnil v Slovenijo, če mu je pa to omogočil šele zakon iz leta 2010? Prej je to (»po ovinku«) lahko naredil samo tisti, ki je imel v Sloveniji živečo družino ali ki je našel delodajalca, ki ga je pripeljal v Slovenijo.
Slaboumna zahteva po »dokazanih poskusih vračanja«
Vsem drugim je bil povratek prepovedan, pravno nemogoč. Ampak ta zakonski skrajni nesmisel ima svojo skrito »patriotično utemeljitev« (?), češ, kdor je kljub temu, da mu je bilo to prepovedano, vendarle prosil za vrnitev v Slovenijo, je s tem pokazal interes in »ljubezen« do Slovenije. In če mu je bilo to takrat zavrnjeno, lahko danes s to zavrnilno odločbo dokaže, da se je vsaj poskušal vrniti v Slovenijo!
In tu smo zdaj pri tisti uvodoma omenjeni tisočerici – zdaj pazljivi bralec morda že razume, zakaj bo Virant njim zlahka priznal pravico do odškodnine: ker odškodnine, čeprav je doktor prava, ne razume kot pošteno povračilo za realno povzročeno škodo, ampak kot nagrado za ljubezen do Slovenije (dokazano z brezupnimi poskusi pravno prepovedane vrnitve v Slovenijo). Tisti v Strasbourgu so s svojo zahtevo »rešite tudi problem zavrnjenih« najbrž sicer mislili samo na nezakonito zavrnjene, toda Virant je njihovo zahtevo raje »razumel« tako, kot jo je.
To ga je sicer »stalo« tisoč novih upravičencev, vendar takih, s katerimi lahko potrjuje slaboumno, ponavljam, slaboumno tezo piscev zakona iz leta 2010, da vrnitve nezakonito odvzetega statusa (in zdaj odškodnine za to) ne zaslužijo vsi, ki jih je ta nezakonitost prizadela, ampak samo dve skupini izbrisanih: tisti, ki Slovenije kljub izbrisu sploh niso zapustili in so v njej ilegalno preživotarili 5, 10 ali 22 let, in tisti, ki so jo bili takrat sicer prisiljeni zapustiti, a so se potem skušali vanjo vrniti in lahko to danes dokažejo z odločbo o zavrnjeni prošnji za vrnitev! S tem trikom on (in vsi, ki ga podpirajo) sicer rade volje »požrejo« tisoč dodatnih upravičencev, da se s tem znebijo preostalih 12.000–13.000, ki so še danes zunaj Slovenije, a so bili leta 1992 povsem enako nezakonito »izbrisani« (natančnejši izraz bi bil »izločeni«) iz registra stalnega prebivalstva Slovenije.
Preden nadaljujem in dokončam opis te zvite in prebrisane redukcije 25.671 upravičencev do odškodnin na zgolj 11.000, pa moram nujno dokončati še prej začeti opis tiste »vijuge« v tem sramotnem državnem sprenevedanju, s katero so veliki večini izbrisanih onemogočili kakršenkoli dostop do poprave krivic – namreč slaboumne zahteve po dokazovanju poskusov pravno nemogočega (vrnitve v Slovenijo). Krona te slaboumnosti namreč šele sledi.
Tudi če kdo lahko dokaže, da je to pravno nemogoče vendarle poskušal doseči, a je bil zavrnjen, to ni dovolj: če lahko dokaže take svoje poskuse v prvih petih letih svoje odsotnosti (ko je to večina še poskušala, dokler ni postalo jasno, da je to brezplodno) ali tudi v zadnjih desetih letih svoje dolge odsotnosti, to ne velja sploh nič! Štejejo le poskusi v drugih petih letih odsotnosti!!!
Ponavljam, kar sem že zapisal: tako bedastega zakona svet najbrž še ni videl. Toda Virant ob tem skomigne z rameni in pravi: no, to pa pustimo za kasnejše razprave o morebitnem popravljanju tistega »statusnega zakona« (ZUSDDD) – zdaj pri zakonu o povračilu škode tega ne bomo upoštevali!
V tej bistroumni »vijugi« z zahtevo po dokazovanju poskusov vračanja (vseh teh »vijug« pa v tej devetkrat zavozlani zgodbi najbrž ni samo devet) sta seveda takoj vidna še dva dodatna absurda pristopa te »pravne države« k reševanju (beri: prikrivanju) problemov. »Normalni pameti« povprečnega človeka, ki ozadja ne pozna, se tu takoj zastavi novo logično vprašanje: po kakšni logiki pa sedaj pravzaprav dajemo odškodnino tistim, ki so kljub izbrisu v Sloveniji ostali ilegalno – tisti, ki so Slovenijo zapustili, ker jim je odrekla pravico bivanja, in so tako pravzaprav spoštovali državno odločitev, čeprav je bila nezakonita, ti bodo pa sedaj za to kaznovani in odškodnine za njim storjeno krivico ne bodo dobili?!
Ciničen poskus izbrisane prisiliti, da sami odidejo
A poglejmo si ozadje, ki potem to »logiko« pokaže v čisto drugačni luči. Tistih osem ali devet tisoč izbrisanih, ki Slovenije po izbrisu niso takoj sami zapustili, ker so v njej čez noč postali »ilegalci«, bi Slovenija (po svojem takratnem razumevanju zakonitosti) ne le smela, ampak celo morala izgnati – saj jim ni več priznavala pravice bivati v njej. A tega ni naredila. Pa ne iz usmiljenja do njih, ampak do sebe: izgnati se jih ni upala, ker bi to povzročilo mednarodni škandal – in jih je raje pustila »crkavati« tukaj, v upanju, da tega ne bodo vzdržali in da bodo sami odšli.
Za najjasnejši dokaz, da je tako ravnala popolnoma zavestno, je nehote poskrbel sam operativni izvajalec izbrisa, sedaj že pokojni Bavčarjev »drugi človek« na takratnem notranjem ministrstvu, ki mu je leta 2004 v nekem intervjuju »ušla« neprevidna izjava. Vprašali so ga, ali takrat izbrisanih o tem res niso niti obvestili – on pa je to ne le potrdil, ampak je dodal: »Njih res nismo obvestili, pač pa smo obvestili njihove delodajalce in stanodajalce!«
Zakaj, je seveda jasno: zato, da bi jih nagnali iz služb in stanovanj – kar se je potem tudi zgodilo. In dve tretjini sta takim in drugim pritiskom popustili in odšli – ena tretjina je pa ob pomoči sorodnikov, Karitasa in Rdečega križa (in, zanimivo, ob vednosti policije!) ostala tu in preživela. Ne vsi, seveda – kar nekaj jih je tudi pomrlo.
Je pazljivemu bralcu zdaj kaj bolj jasno, zakaj se Slovenija zdaj tem, ki so v Sloveniji »ilegalno« ostali, ne upa več odrekati vrnitve statusa in odškodnin? Zaradi lastne slabe vesti – in seveda tudi zato, ker je od prve odločbe ustavnega sodišča leta 1999 jasno, da ni bilo »ilegalno« njihovo nadaljnje bivanje v Sloveniji, ampak to, da jih je država nezakonito naredila za »ilegalce«.
Toda kaj pa je s tistimi, ki so takrat odšli in se vse do danes niso mogli vrniti? V teh 22 letih so si morali življenje ustvariti drugje in malo je med njimi takih, za katere bi bila po vsem tem vrnitev v Slovenijo sploh še izvedljiva. Za veliko večino je »ponudba« iz zakona leta 2010, »pa se vrnite zdaj, ko vam bomo to končno dovolili« (če dokažete, da ste se že prej skušali vrniti!?), enaka ciničnemu norčevanju iz njihove usode.
Tudi za njih zahtevamo ustrezne odškodnine (seveda bistveno manjše od tistih za leta brezpravnega životarjenja v Sloveniji), toda naši vrli poslanci se nočejo o tem z nami niti pogovoriti, minister Virant pa javnost celo zavaja (beri: laže), da za njih zahtevamo enake odškodnine kot za vse druge.
* * *
Koliko izbrisanim torej ta zakon sploh skuša povrniti realno povzročeno škodo? Kot že rečeno, samo enajst tisočem, torej manj kot polovici prizadetih. Prav, bomo pa za preostalih 12.000–13.000 (po odštetju umrlih) po 22 letih čakanja počakali še na presojo ustavnega sodišča, saj drugega tako ne moremo. Naša pobuda zanje je tam od februarja letos. V oddaljenem Strasbourgu namreč, razumljivo, v finese te skrajno zapletene zgodbe nočejo in ne morejo posegati – Slovenijo »kaznujejo«, ponavljam, predvsem takrat, kadar se niti odločb lastnega ustavnega sodišča ne drži in jih ignorira.
Za odgovor na drugo podvprašanje, kako naj bi ta zakon vsaj tej prvi skupini krivico popravil in škodo povrnil, je tokrat zmanjkalo prostora. Upam, da bodo uvidevni bralci mnenja, da pri pojasnjevanju tega prvega podvprašanja nisem bil dolgovezen in da bodo zainteresirani kdaj naslednjič prebrati tudi moj odgovor na drugo podvprašanje.
OGLEJTE SI KAKO HLAPCI REŽIMA PODPIRAJO REŽIM: MATEVŽ KRIVIC RAZLAGA KAKO JE PRIMER IZBRISANIH BAJE "KOMPLICIRAN PRAVNI PROBLEM" KATEREGA V BRUSLJU IN ŠTRAZBURGU RAZUMEJO ŠE MANJ KOT GA TUKAJ (NE) RAZUMEJO... KRIVIC BAJE POMAGA IZBRISANIMA; IN NAPADA VLADO; V BITI PA USTVARJA MEGLO S KATERO PROBLEM POSTAJA SKRIT...! RESNICA JE DUGAČNA: EU PODPIRA KOMPRADORSKI NACIONALIZEM, KER SPOMOČJO NJEGA VLADA NE SAMO V SLOVENIJI TEMVEČ V CELOTNI REGIJI IN DRUGOD. ZATO VSE SLOVENSKE VLADE DELAJO KOT DELAJO, ZATO JANŠA IN SDS NEKAZNOVANO LAŽEJO IN ZAVAJAJO, ENAKO KONČNO KOT BRATUŠKOVA, ENAKO KOT DRNOVŠEK; ROP; PETRLE...IN VSE DRUGE EU VLADE. ONI RABIJO IZBRISANE DA BI VLADALI. TAKO KOT RABIJO SREBRENICO, PRIJEDOR; MOSTAR IN VUKOVAR... ZATO BODO "ODŠKODNINE" IZBRISANIM SAMO POLITIKA NADALJEVANJA SEGREGACIJE IN NACIONALIZMA: PREGOVOR PRAVI: "ENKRAT PES; VEDNO PES
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/koliko-krivice-izbrisanim-res-popravlja-zakon.html
EVO KAKO SLUGE REŽIMA BRANE REŽIM: MATEVŽ KRIVIC U DELU PREDSTAVLJA IZBRISANE KAO KOMPLIKOVAN PRAVNI PROBLEM KOGA NE RAZUME NI EVROPSKA (SUDSKA) BIROKRATIJA. NAPROTIV, SVI DOBRO RAZUMEJU SLUČAJ, ALI PODUPIRU NACIONALIZAM I KOMPRADORSKI STIL VLADANJA KOJI SE HRANI NACIONALIZMOM-NE SAMO U SLOVENIJI VEĆ NA CELOM BALKANU. KRIVIC KAO JADIKUJE NAD IZBRISANIMA I TOBOŽE KRITIKUJE VLADU I EU, A U STVARI IM POMAŽE MAGLOM KOJU DIŽE-JEDNOM PAS UVEK PAS, IMA NEKA POSLOVICA
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/koliko-krivice-izbrisanim-res-popravlja-zakon.html
Koliko krivice izbrisanim res popravlja zakon?
Poslanci in širša javnost se še danes ne zavedajo pravih
dimenzij sramote, ki jo za Slovenijo pomeni trdovratno zanikanje
problema izbrisanih.
Matevž Krivic
sob, 16.11.2013, 15:00
Zaradi že skoraj dvanajst let trajajočih spretnih zavajanj, kako da so bili SDS in preostala desnica vedno pripravljeni »popraviti krivice tistim izbrisanim, ki so se jim res zgodile« (kar je zanikanje, da je bil izbris vseh 25.671 popolnoma nezakonit!), in zaradi nesposobnosti naše parlamentarne kvazi levice, da bi do kraja razkrila ta zavajanja in javnosti nalila čistega vina, se ne poslanci ne širša javnost še danes ne zavedajo pravih dimenzij te sramote, ki so jo Sloveniji s tem dejanjem in še bolj s trdovratnim zanikanjem njenih posledic politiki priredili.
Tik pred nami je sprejetje »zakona o povrnitvi škode izbrisanim«, kot se ta zakon (nekoliko skrajšano) uradno imenuje in ki ga minister Virant razglaša kot (že skoraj) dokončno popravo storjenih krivic, trenutna parlamentarna kvazi levica mu pri tem nekritično sekundira – širša javnost, tudi njen dobronamerni del, pa je zaradi vsega tega precej dezorientirana in se sprašuje, kdo ima tu prav in kdo pretirava. Poskusimo torej še enkrat, kot že tolikokrat v zadnjih dvanajstih letih, javnosti predočiti nekaj ključnih dejstev za bolj realistično presojo.
Vprašanje v naslovu tega članka vsebuje dve podvprašanji: Koliko izbrisanim jih sploh skuša popraviti – in kako?
Koliko izbrisanim jih sploh skuša popraviti?
Žal ne vsem 25.671 – le približno enajst tisočem: tistim 10.000, ki so si v teh skoraj 22 letih že ponovno pridobili takrat nezakonito odvzeti status stalnega prebivalca Slovenije (polovica od njih pa celo državljanstvo), in še približno eni tisočerici takih, ki so to poskušali, pa so bili zavrnjeni. Teh tisoč je Virant »dodal« na podlagi poziva iz Strasbourga, naj tako naredi – čeprav se normalno razmišljajočemu povprečnemu človeku že tu najbrž »pamet ustavi«. Če so bili v teh svojih prošnjah pred 10 ali 20 leti zavrnjeni, so bili najbrž zavrnjeni zato, ker niso izpolnjevali takrat predpisanih pogojev, bo tu pomislil »normalen človek« – zdaj naj bi bilo pa za pravico do odškodnine dovolj že to, da so takrat zgolj vložili prošnjo, pa čeprav je bila (zakonito) zavrnjena?!
To zdravorazumsko vprašanje je seveda povsem utemeljeno – resnica, ki se skriva za to navidez nelogično zahtevo Strasbourga in Virantovim pristankom nanjo, pa je skrita za »devetimi vijugami« te pravno izredno zapletene zgodbe – kar ponavljam že dvanajst let, pa mi nihče ne verjame, ne nasprotniki ne zagovorniki poprave krivic izbrisanim. Oboji si domišljajo, da problem poznajo in razumejo, a ga žal ne. Sedanje nepričakovano »darilo« tej tisočerici je morda točka, kjer bo vsaj dobronamernim opazovalcem tega dogajanja vendarle možno pojasniti, za kaj tu v resnici gre.
Da v Strasbourgu ta izjemno zapleteni problem poznajo in razumejo še slabše kot pri nas, je jasno in razumljivo. O (ne)zakonitosti samega izbrisa leta 1992 sploh niso ne hoteli ne mogli odločati, ker takrat za Slovenijo Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) še ni veljala (šele od junija 1994). Od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bila zato Slovenija »kaznovana« samo za kršitev teh pravic od takrat naprej – torej ne za sam nezakoniti izbris, ampak »samo« za kasnejšo dvajsetletno neodpravo njegovih posledic, še zlasti za ignoriranje odločitev njenega lastnega ustavnega sodišča iz let 1999 in 2003. Zahteva te zadnje odločitve iz leta 2003, da je treba popraviti »zakon o izbrisanih« (ZUSDDD) iz leta 1999, je bila – ob hudem odporu desnice – uresničena šele leta 2010. Takratna »leva« vlada se je zato v tem zakonu omejila samo na uresničitev izrecnih zahtev odločbe US iz leta 2003, ker bi drugače tvegala izpodbijanje tega zakona na referendumu in pred ustavnim sodiščem – pri tem pa je naredila to napako, da je kot pogoj za izdajo novih dovoljenj za stalno prebivanje izbrisanim poleg drugega predpisala tudi, da mora prosilec dokazati, da se je v letih svoje odsotnosti iz Slovenije vanjo skušal vrniti. (Od kod izvira ta napaka, bi bilo jasneje šele, če bi lahko pojasnil še preostalih »osem vijug« te pravno skrajno zavozlane zgodbe, a za to v časopisnem članku žal ni prostora.) A že ta zakonska zahteva sama je skregana z zdravo pametjo in s pravom. Kako pa naj bi se izbrisani leta 1995 ali 2005 vrnil v Slovenijo, če mu je pa to omogočil šele zakon iz leta 2010? Prej je to (»po ovinku«) lahko naredil samo tisti, ki je imel v Sloveniji živečo družino ali ki je našel delodajalca, ki ga je pripeljal v Slovenijo.
Slaboumna zahteva po »dokazanih poskusih vračanja«
Vsem drugim je bil povratek prepovedan, pravno nemogoč. Ampak ta zakonski skrajni nesmisel ima svojo skrito »patriotično utemeljitev« (?), češ, kdor je kljub temu, da mu je bilo to prepovedano, vendarle prosil za vrnitev v Slovenijo, je s tem pokazal interes in »ljubezen« do Slovenije. In če mu je bilo to takrat zavrnjeno, lahko danes s to zavrnilno odločbo dokaže, da se je vsaj poskušal vrniti v Slovenijo!
In tu smo zdaj pri tisti uvodoma omenjeni tisočerici – zdaj pazljivi bralec morda že razume, zakaj bo Virant njim zlahka priznal pravico do odškodnine: ker odškodnine, čeprav je doktor prava, ne razume kot pošteno povračilo za realno povzročeno škodo, ampak kot nagrado za ljubezen do Slovenije (dokazano z brezupnimi poskusi pravno prepovedane vrnitve v Slovenijo). Tisti v Strasbourgu so s svojo zahtevo »rešite tudi problem zavrnjenih« najbrž sicer mislili samo na nezakonito zavrnjene, toda Virant je njihovo zahtevo raje »razumel« tako, kot jo je.
To ga je sicer »stalo« tisoč novih upravičencev, vendar takih, s katerimi lahko potrjuje slaboumno, ponavljam, slaboumno tezo piscev zakona iz leta 2010, da vrnitve nezakonito odvzetega statusa (in zdaj odškodnine za to) ne zaslužijo vsi, ki jih je ta nezakonitost prizadela, ampak samo dve skupini izbrisanih: tisti, ki Slovenije kljub izbrisu sploh niso zapustili in so v njej ilegalno preživotarili 5, 10 ali 22 let, in tisti, ki so jo bili takrat sicer prisiljeni zapustiti, a so se potem skušali vanjo vrniti in lahko to danes dokažejo z odločbo o zavrnjeni prošnji za vrnitev! S tem trikom on (in vsi, ki ga podpirajo) sicer rade volje »požrejo« tisoč dodatnih upravičencev, da se s tem znebijo preostalih 12.000–13.000, ki so še danes zunaj Slovenije, a so bili leta 1992 povsem enako nezakonito »izbrisani« (natančnejši izraz bi bil »izločeni«) iz registra stalnega prebivalstva Slovenije.
Preden nadaljujem in dokončam opis te zvite in prebrisane redukcije 25.671 upravičencev do odškodnin na zgolj 11.000, pa moram nujno dokončati še prej začeti opis tiste »vijuge« v tem sramotnem državnem sprenevedanju, s katero so veliki večini izbrisanih onemogočili kakršenkoli dostop do poprave krivic – namreč slaboumne zahteve po dokazovanju poskusov pravno nemogočega (vrnitve v Slovenijo). Krona te slaboumnosti namreč šele sledi.
Tudi če kdo lahko dokaže, da je to pravno nemogoče vendarle poskušal doseči, a je bil zavrnjen, to ni dovolj: če lahko dokaže take svoje poskuse v prvih petih letih svoje odsotnosti (ko je to večina še poskušala, dokler ni postalo jasno, da je to brezplodno) ali tudi v zadnjih desetih letih svoje dolge odsotnosti, to ne velja sploh nič! Štejejo le poskusi v drugih petih letih odsotnosti!!!
Ponavljam, kar sem že zapisal: tako bedastega zakona svet najbrž še ni videl. Toda Virant ob tem skomigne z rameni in pravi: no, to pa pustimo za kasnejše razprave o morebitnem popravljanju tistega »statusnega zakona« (ZUSDDD) – zdaj pri zakonu o povračilu škode tega ne bomo upoštevali!
V tej bistroumni »vijugi« z zahtevo po dokazovanju poskusov vračanja (vseh teh »vijug« pa v tej devetkrat zavozlani zgodbi najbrž ni samo devet) sta seveda takoj vidna še dva dodatna absurda pristopa te »pravne države« k reševanju (beri: prikrivanju) problemov. »Normalni pameti« povprečnega človeka, ki ozadja ne pozna, se tu takoj zastavi novo logično vprašanje: po kakšni logiki pa sedaj pravzaprav dajemo odškodnino tistim, ki so kljub izbrisu v Sloveniji ostali ilegalno – tisti, ki so Slovenijo zapustili, ker jim je odrekla pravico bivanja, in so tako pravzaprav spoštovali državno odločitev, čeprav je bila nezakonita, ti bodo pa sedaj za to kaznovani in odškodnine za njim storjeno krivico ne bodo dobili?!
Ciničen poskus izbrisane prisiliti, da sami odidejo
A poglejmo si ozadje, ki potem to »logiko« pokaže v čisto drugačni luči. Tistih osem ali devet tisoč izbrisanih, ki Slovenije po izbrisu niso takoj sami zapustili, ker so v njej čez noč postali »ilegalci«, bi Slovenija (po svojem takratnem razumevanju zakonitosti) ne le smela, ampak celo morala izgnati – saj jim ni več priznavala pravice bivati v njej. A tega ni naredila. Pa ne iz usmiljenja do njih, ampak do sebe: izgnati se jih ni upala, ker bi to povzročilo mednarodni škandal – in jih je raje pustila »crkavati« tukaj, v upanju, da tega ne bodo vzdržali in da bodo sami odšli.
Za najjasnejši dokaz, da je tako ravnala popolnoma zavestno, je nehote poskrbel sam operativni izvajalec izbrisa, sedaj že pokojni Bavčarjev »drugi človek« na takratnem notranjem ministrstvu, ki mu je leta 2004 v nekem intervjuju »ušla« neprevidna izjava. Vprašali so ga, ali takrat izbrisanih o tem res niso niti obvestili – on pa je to ne le potrdil, ampak je dodal: »Njih res nismo obvestili, pač pa smo obvestili njihove delodajalce in stanodajalce!«
Zakaj, je seveda jasno: zato, da bi jih nagnali iz služb in stanovanj – kar se je potem tudi zgodilo. In dve tretjini sta takim in drugim pritiskom popustili in odšli – ena tretjina je pa ob pomoči sorodnikov, Karitasa in Rdečega križa (in, zanimivo, ob vednosti policije!) ostala tu in preživela. Ne vsi, seveda – kar nekaj jih je tudi pomrlo.
Je pazljivemu bralcu zdaj kaj bolj jasno, zakaj se Slovenija zdaj tem, ki so v Sloveniji »ilegalno« ostali, ne upa več odrekati vrnitve statusa in odškodnin? Zaradi lastne slabe vesti – in seveda tudi zato, ker je od prve odločbe ustavnega sodišča leta 1999 jasno, da ni bilo »ilegalno« njihovo nadaljnje bivanje v Sloveniji, ampak to, da jih je država nezakonito naredila za »ilegalce«.
Toda kaj pa je s tistimi, ki so takrat odšli in se vse do danes niso mogli vrniti? V teh 22 letih so si morali življenje ustvariti drugje in malo je med njimi takih, za katere bi bila po vsem tem vrnitev v Slovenijo sploh še izvedljiva. Za veliko večino je »ponudba« iz zakona leta 2010, »pa se vrnite zdaj, ko vam bomo to končno dovolili« (če dokažete, da ste se že prej skušali vrniti!?), enaka ciničnemu norčevanju iz njihove usode.
Tudi za njih zahtevamo ustrezne odškodnine (seveda bistveno manjše od tistih za leta brezpravnega životarjenja v Sloveniji), toda naši vrli poslanci se nočejo o tem z nami niti pogovoriti, minister Virant pa javnost celo zavaja (beri: laže), da za njih zahtevamo enake odškodnine kot za vse druge.
* * *
Koliko izbrisanim torej ta zakon sploh skuša povrniti realno povzročeno škodo? Kot že rečeno, samo enajst tisočem, torej manj kot polovici prizadetih. Prav, bomo pa za preostalih 12.000–13.000 (po odštetju umrlih) po 22 letih čakanja počakali še na presojo ustavnega sodišča, saj drugega tako ne moremo. Naša pobuda zanje je tam od februarja letos. V oddaljenem Strasbourgu namreč, razumljivo, v finese te skrajno zapletene zgodbe nočejo in ne morejo posegati – Slovenijo »kaznujejo«, ponavljam, predvsem takrat, kadar se niti odločb lastnega ustavnega sodišča ne drži in jih ignorira.
Za odgovor na drugo podvprašanje, kako naj bi ta zakon vsaj tej prvi skupini krivico popravil in škodo povrnil, je tokrat zmanjkalo prostora. Upam, da bodo uvidevni bralci mnenja, da pri pojasnjevanju tega prvega podvprašanja nisem bil dolgovezen in da bodo zainteresirani kdaj naslednjič prebrati tudi moj odgovor na drugo podvprašanje.
