O JUGOSLOVANSTVU NA RADIJU ŠTUDENT

Pogovor o Jugoslovanstvu Ognjena Radivojevića in Dimitra Anakieva na Radiju Študent (program na srpskem jeziku, urednica Biljana Žikić):

http://www.radiostudent.si/dru%C5%BEba/kontrola-leta/%C2%BBoni-so-me-zbrisali-film-me-je-ponovno-vpisal%C2%AB

Dimitar Anakijev je režiser, producent, pesnik in predsednik Zveze izbrisanih Slovenije. Konec februarja je njegov zadnji film o izbrisanih „Slovenija, moja dežela“, doživel premiero v okviru tedna izbrisanih.
V Kontroli leta govori o grozljivih izkušnjah administrativnega nasilja, filmu kot prostoru svobode in univerzalnega jezika ter novem konceptu jugoslovanstva.
Izbor glasbe:Hype, Xanax, Feud, Inje, S.A.R.S.

TEKST KATEREGA ALI ŽARDIN NOČE OBJAVITI

Dimitar Anakiev
IZBRIS JE EKONOMSKO-POLITIČEN ZLOČIN (IN MORDA ŠE KAJ VEČ) 

Z velikim zanimanjem sem prebral članek Matevža Krivica Močno zgrešen pogled na bistvo nezakonitega izbrisa (Delo, 9. marec 2013). V tem članku je Krivic poudaril nekaj zelo pomembnih dejstev, predvsem to, da je bil anti-jugoslovanski šovinizem uradna ideologija brisanja. Danes je večinoma dobro znano, da je politiko anti-jugoslovanstva znova utemeljil dr. Jože Pučnik; relativno dobro znana je tudi njegova izjava nekoč zapisana v Delu: “Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemu zatečenega stanja z dnem plebiscita... Pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo...” (Delo, 16.11.1990) Verjamem, da je ravno ta Pučnikova izjava bila ideološka podlaga za izbris.
Točno je torej, kar Krivic tudi jasno zapiše, da je izbris politični zločin. O tem ni nobenega dvoma. Tudi ni dvoma o tem, da je pri tem zločinu sodelovala celotna slovenska politika enega obdobja. O tem obstajajo nedvomni dokazi, na primer pričevanja dr. Ljuba Bovcona, o tem, kako je poročal slovenskemu političnemu vrhu o pogubnem delovanju šovinizma na del slovenske populacije in kako so se iz njegovih poročil norčevali. V kabinetu dr. Drnovška so ga denimo poučevali o oblastniški piramidi, zaradi katere oblast ne more (hitreje) odpraviti delovanja šovinizma. O vsem tem ni dvoma in obstajajo jasni dokazi, kaj se dogajalo in zakaj. Obstaja tudi dokaz, da so politiko šovinizma podpirali tudi slovenski intelektualci, med katerimi je celo 57 uglednih razumnikov podpisalo peticijo proti izbrisanim. Mnogi, ki je niso podpisali, pa so molčali in le par pogumnežev si je upalo biti proti. Gre torej za zvrst kolektivnega političnega zločina, oziroma atavističnega tribalnega izživljanja na peščici (1,5% populacije) nemočnih ljudi. Ta orgija traja 21 let. Čeprav je Krivičeva trditev o političnem zločinu pomembna in točna, ta kvalifikacija potrebuje obsežne dopolnitve in razdelave (specifikacije), celo popravke. Predvsem je treba povedati, da zločin ni bil samo političen temveč tudi ekonomski.
Verjetno je bil najhujši ekonomski zločin nad izbrisanimi samovoljna izključitev 25.671 ljudi iz sukcesijskega sporazuma bivše SFRJ. Danes, ko vidimo kako odločno se Slovenija opira na sukcesijski sporazum, ko gre za varčevalce (N)LB iz drugih republik nekdanje SFRJ, se je treba spomniti, da je Republika Slovenija izbrisane prebivalce izključila iz stanovanjskih in drugih pravic. Aneks “G” sukcesijskega sporazuma SFRJ pa izrecno narekuje, da državljani republik bivše SFRJ pri regulaciji lastninskih vprašanj ne smejo biti tretirani kot tujci. To je točno v nasprotju z načinom stanovanjske privatizacije, ki so jo izpeljali po t.i. Jazbinškovem zakonu, za odkup družbenih stanovanj, iz katerega so bili Izbrisani izključeni. Ko se danes govori o odškodninah za Izbrisane, bi bilo lepo ugotoviti vsaj to, koliko stanovanj so Izbrisani prispevali R Sloveniji? Če bi le vedeli red velikosti, bi že to bilo veliko: približno koliko stanovanj je odtujenih od Izbrisanih? Tisoč? Pet tisoč? Ali je denarna vsota, ko govorimo samo o stanovanjih, ki so jih Izbrisani prisilno podarili Republiki Sloveniji med 100 in 500 milijoni EUR ali je tukaj treba še kaj dodati? Ali se slučajno ve, kam je šel ta denar, v čigave žepe? Vse to bi bilo lepo vedeti, ko se že moramo pogovarjati o Izbrisanih.
Končno, ostaja vprašanje odgovornosti in kvalifikacije zločina. Pri tem se ne strinjam z gospodom Krivicem, ki je pohitel z izjavo da so slovenski veljaki, ki so pobrali smetano izbrisanske zgodbe, ljudje izven kazenske odgovornosti. Ali je torej res, kot pravi Krivic v istem članku, citiram: “Le govorjenje o genocidu je tu res hudo pretiravanje, izraz »etnično čiščenje« je tudi še pretiran (saj je 170.000 »južnjakov« dobilo državljanstvo in »samo« preostalih 25.000 so »izbrisali« in res hoteli »počistiti« iz Slovenije)...”
Po mojem skromnem mnenju besedi “genocid” in “etnično čiščenje” ni mogoče tako zlahta izključiti iz obravnave, čeprav se vsi tega zavedamo in ravno v tem zavedanju je hec: omenjeni besedi in kvalifikaciji prinašata kazensko odgovornost za določene subjekte političnega življenja. Uporabiti trditev, da je 170.000 tisoč “južnjakov” dobilo državljanstvo, medtem, ko je samo 25.000 bilo izbrisanih, kot dokaz o tem, da genocida in etničnega čiščenja ni bilo, je zelo zavajajoče. To je pamflet, ki ga je lansirala desnica in presenečen sem, da se je znašel na jedilnem listu g. Krivica. Če bi namesto kvazi apolitičnega termina “južnjak” avtor uporabil tabuizirani izraz “Jugoslovan” bi prišlo do dramatične spremembe v njegovem sklepu in bi morda celo resnica pomolila nos.

Jugoslovani so bili namreč eden od uradnih narodov nekdanje SFRJ: tako kot Slovenci, Hrvati, Srbi in drugi. Na popisu prebivalstva iz leta 1981 se je za nacionalnost “Jugoslovan” izreklo 1.219.000 ljudi (milijon in dvestodevetnajst tisoč), torej več kot Črnogorcev in Makedoncev, skoraj toliko kot Albancev in primerljivo tudi s številom Slovencev in Muslimanov (Vir: Statistični koledar Jugoslavije '88) Niso bili vsi “južnjaki” multikulturni Jugoslovani, med “južnjaki” so bili tudi nacionalisti določenih drugih narodov, ampak ti so bili verjetno manj moteči od ljudi iz mešanih zakonov. Eni so bili brisani, druge pa so financirali (prek verskih organizacij in podobno).
Obstaja torej realna možnost, da je bil izbris genocid ali etnično čiščenje naroda Jugoslovanov, ki so zaradi svoje multikulturnosti bili nezaželjeni med nacionalisti vseh provinijenc in jih je bilo treba uničiti, razseliti ali pobiti (preostale pa asimilirati) povsod na območju bivše SFRJ. Podobno strategijo v rešavanju narodnostih problemov na Balkanu poznamo vsaj od časov NDH. Po mojih izkušnjah, se je večina Izbrisanih, ki sem jih srečal v času 21 letnega izbrisanskega življenja in v 10 letih aktivizma, imela nacionalno za Jugoslovane. Nekateri so pozneje, pod pritiskom, spremenili svojo nacionalno pripadnost, drugi so spremenili svojo vero...Ampak vse to je bila posledica dolgoletne politične gonje.
Za primer Vam bom tukaj predstavil (zelo strnjeno) svojo osebno izkušnjo: leta 1987 se mi je v Ljubljani rodila hči. Ko sem na rojstnem listu ali na nekakšnem podobnem dokumentu izpolnil rubriko o svoji nacionalni pripadnosti, sem zapisal "Jugoslovan". Pri oddaji dokumenta je uslužbenec kar pred menoj s kemičnim svinčnikom prečrtal nacionalnost "Jugoslovan" in lastoročno dopisal "nacionalno neopredeljen". Na moje proteste in kričanje, da on ne more opredeljevati mojo nacionalno pripadnosto ter da ni res da sem neopredeljen itn. mi je uradnik mirno odgovoril, kot izkušeni dizajner nacionalnega vprašanja, da on dela po internih navodilih nadrejenih in če se hočem se lahko pritožim... Tako se je po domače in naskrivaj reševala nacionalna politika še v takratni Jugoslaviji. Končalo pa se je v ekonomskem in političnem zločinu, storjenem v imenu naroda, ki je v drugi svetovni vojni tudi sam bil predviden za izbris od strani okupatorjev. Zgodovina je res ironičana, če ne cinična – o tem bi Palestinci vedeli dosti povedati.
Vsekakor je zelo zanimivo, v istem kontekstu, prebrati rezultate slovenskega popisa prebivalcev iz leta 2002: celo 186 998 državljanov (skoraj 10%) „ni želelo“ ali se „ni znalo“ nacionalno opredeliti ali pa je bilo „nacionalno neopredeljeno“... 

Dimitar Anakiev, režiser filma “Slovenija moja dežela”, 
predsednik Zveze Izbrisanih Slovenije

IZBRIS NI POVEZAN Z DRŽAVLJANSTVOM

  

IZBRIS NI POVEZAN Z DRŽAVLJANSTVOM

Izbris, ni povezan z državljanstvom, ker so izbrisani samo Jugoslovani (ne pa tudi drugi stalno bivajoči ne-državljani). 
Očitno je izbris povezan le z Jugoslovanstvom. Povezovanje izbrisa z državljanstvom, z zakonom o tujcih in podobno je le del desetletne propagande proti izbrisanim. V resnici pa:

"Izbrisani so zakoniti prebivalci Republike Slovenije, katerih zakoniti status prebivalca Republiki Sloveniji ni bil odvisen od pridobitve državljanstva Republike Slovenije. Za izbris teh zakonitih prebivalcev Republike Slovenije ni obstajala pravna podlaga v veljavni zakonodaji, kar je dokončno ugotovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice s sodbo z dne 26.6.2012 v zadevi Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji. Vprašanje, ali so izbrisani vložili vlogo za državljanstvo ali ne, v tem kontekstu ne samo da ni relevantno temveč je zavajajoče." (Zveza Izbrisanih Slovenije, popravek RTV Slovenije in Radia Si, 8 marca, 2013)

Dr. Ljubo Bovcon podaja jasno ideološko kvalifikacijo izbrisa, in sicer, da gre za NAKLEPNO PROTIPRAVNO DEJANJE NACIONAL-ŠOVINISTIČNE in RASISTIČNE IDEOLOGIJE z namenom MAŠČEVANJA (za poraz v drugi sveotovni vojni op.ur) http://izbris-blog.blogspot.com/2013/03/bovcon-o-izbrisu-jugoslovanov.html

Tudi mag. Matevž Krivic v sobotnji prilogi Dela 9. marca (str.15) povdari da je "izbris" nedvomno politični zločin: http://izbris-blog.blogspot.com/2013/03/izris-je-politicni-zlocin.html

Mag. Krivic v pismu urednikom RTV Slovenija tudi dodatno pojasni da ne obstaja pravna podlaga za izbris: http://izbris-blog.blogspot.com/2013/03/pojasnila-matevza-krivica-urednikom-rtv.html

Tudi danes se je težko boriti z 21 let državne propagandne proti izbrisanim! Gre za državni mit!

BOVCON O IZBRISU JUGOSLOVANOV

dr. Ljubo Bovcon (foto Dimitar Anakiev)



Govor na pravni fakulteti dr. Ljuba Bovcona 22.01.2013 ob predstavitvi knjige dr. Neže Kogovšek Šalomon "Izbris in (ne)ustavna demokracija". Dr. Bovcon podaja jasno ideološko kvalifikacijo izbrisa, in sicer, da gre za NAKLEPNO PROTIPRAVNO DEJANJE NACIONAL-ŠOVINISTIČNE in RASISTIČNE IDEOLOGIJE z namenom MAŠČEVANJA (za poraz v drugi sveotovni vojni op.ur) Ljubo Bovcon tudi priča, kako je poročal slovenskemu političnemu vrhu o pogubnem delovanju šovinizma na del slovenske populacije in kako so se iz njegovih poročil norčevali. V kabinetu dr. Drnovška so ga denimo poučevali o oblastniški piramidi, zaradi katere oblast ne more (hitreje) odpraviti delovanja šovinizma. Torej, lahko sklepamo da je celotna slovenska politika enega obdobja izvajala politiko anti-jugoslovanskega šovinizma, ki je bila politika kolaboracije s fašizmom v drugi svetovni vojni.  (Posnel in montiral Dimitar Anakiev)

http://www.youtube.com/watch?v=GZ4FzmHeGQs&feature=youtu.be


Izbrisani se večkkrat sprašujemo kako "spodobno" imenovati tiste, ki so izvajali politiko izbrisa nad narodom Jugoslovanov. Večkrat slišamo, da je izraz "fašist" premočan. Ampak, tudi domobranci niso bili fašisti in nacisti temveč njihovi sodelavci in pogosto jih se označi za fašiste. Zakaj bi pri izbrisu bilo drugače?

HAIKU ZA IZBRISANE

malgré
bureaucratie slovène
primrose premier

navkljub
slovenski birokraciji
prva trobentica
   Dimitar Anakiev

IZRIS JE POLITIČNI ZLOČIN

 

Krivic odgovarja Svetliču

Matevž Krivic odgovarja na članek dr. Roka Svetliča Razkol v srcu demokratične morale: Preobremenitev primera izbrisani.

Matevž Krivic

sob, 09.03.2013, 18:00

Ali drži, kot pravi dr. Rok Svetlič v članku Razkol v srcu demokratične morale – Preobremenitev primera izbrisani (Delo, 28. februarja), da zapleteni problemi ljudi navadno odbijajo, a da je pri izbrisanih prav nasprotno in da je velik interes javnosti za ta zapleteni primer »nenavadna okoliščina«? Meni se ne zdi prav nič nenavadno, da si večina ljudi take zapletene probleme do skrajnosti poenostavi in se nato zagrizeno postavi na eno od skrajnih pozicij: »za domovino in proti izdajalcem« ali pa »za enakost ljudi in spoštovanje človekovih pravic«. Toda zapletenost problema izbrisa je neprimerno večja od gornje najpreprostejše, a pretežno le navidezne dileme.

Sam se s tem zapletenim problemom zelo intenzivno ukvarjam že več kot deset let, v tem času sem pobliže spoznal na stotine konkretnih primerov – a kaj je to v primerjavi z vsemi še nepoznanimi tisoči, tja do 25.671?! Ob vsakem novem primeru te dni spet strmim, ker sem mislil, da sem spoznal že vse možne variante šikaniranja, ki so ga bili ti ljudje deležni – pa prihajajo na dan vedno nove in nove … Zelo različni so bili tudi pravni, socialni in drugi položaji ljudi, ki jih je to doletelo, njihove reakcije na šikaniranja, pa spet uradne reakcije na te njihove reakcije itd.

Ko vse to skušaš logično analizirati, ločiti problem državljanstva od problema stalnega prebivališča, nato ustrezno upoštevati spreminjajoče se predpise, nato odločbe ustavnega sodišča ter poskuse učenih pravnikov za njihovo razvrednotenje itd., pa iz vsega tega nastane malodane nepregledna pravna in drugačna zmeda in zmešnjava. Sam imam nad njo sicer kar jasen pregled (kaj je bilo prav in kaj ne) – toda to pojasniti in dopovedati ljudem, ki temu dogajanju niso bili tako blizu kot jaz, se je izkazalo skorajda za »misijo nemogoče«. Celo pri simpatizerjih izbrisanih nenehno doživljam, da mojih natančnejših pojasnjevanj tega skrajno zapletenega problema nimajo potrpljenja in volje poslušati, tudi njim je brez tega »vse jasno«! Žal je iz članka dr. Svetliča videti, da o zapletenosti tega problema tudi on vendarle premalo ve in da ga je javnosti predstavil precej neustrezno.

Pri izbrisu je šlo za politični zločin

Najprej opozori na mejo med »mi« in »oni« – in v načelu se strinjam s tem, da tu opozori na skrajnosti na obeh straneh: »na eni strani so primer izrabljali za promocijo sanjave kozmopolitske ideje, ki naivno prepoveduje vsako ločevanje in se izteka v imperativ multikulturalizma« – na drugi strani pa je bilo pojmovanje, da so izbrisani z odklonitvijo slovenskega državljanstva izražali prezir do Slovenije, računali na restavracijo Jugoslavije, bili izdajalci. »Izbrisani s tem razkolom nimajo nič,« gre le za »predstavo naše nezrele demokratične kulture«, pravi dr. Svetlič.

Se v načelu zelo strinjam. Nikakor pa ne s tem, kako avtor utemelji, kje naj bi se kazala promocija tiste »sanjave kozmopolitske ideje«: po njegovem mnenju v trditvah, da je bil izbris šovinistična operacija, celo etnično čiščenje, celo (administrativni) genocid. Le govorjenje o genocidu je tu res hudo pretiravanje, izraz »etnično čiščenje« je tudi še pretiran (saj je 170.000 »južnjakov« dobilo državljanstvo in »samo« preostalih 25.000 so »izbrisali« in res hoteli »počistiti« iz Slovenije) – toda to, da je bil temeljni motiv izbrisa šovinizem oziroma nestrpnost do »južnjakov«, pa je za vsakogar, ki ve, kaj se je v resnici dogajalo, zunaj vsakega dvoma. Kdor tega ne ve, pa se je dolžan najprej temeljito seznaniti s tem kompleksnim dogajanjem in se šele potem spustiti v analizo, ki naj loči bistveno od nebistvenega in tako pripelje do korektne predstavitve bistva tega zapletenega problema.

Tudi sam take celovite analize še nisem spravil na papir (jo je pa precej dr. Neža Kogovšek Šalamon v svoji sedaj objavljeni doktorski disertaciji na to temo). Sproti sem zadnjih deset let objavljal le parcialne analize – a iz njih sem že precejkrat javno zapisal oceno, da je šlo pri izbrisu za politični zločin. To je bilo torej (zlo)namerno politično dejanje, ne zgolj administrativna napaka iz malomarnosti ali nevednosti.

Ob tem takoj moja opredelitev glede odgovornosti: če bi bil to genocid, bi bil kazniv še danes, ker pa je šlo »samo« za politični zločin, je kazenska odgovornost zanj že zastarala. Ne pa tudi politična in še manj moralna odgovornost. Ali imamo politični razred in tudi ljudstvo, ki sta to odgovornost sposobna in pripravljena pri storilcih tega političnega zločina tudi uveljaviti, pa je drugo vprašanje. Sam ga raje ne načenjam, ker vem, da je za izbris in njegovo 20-letno nereševanje soodgovoren praktično ves politični razred (s skrajno redkimi izjemami), čeprav eni seveda bolj kot drugi – in če se zdaj spustimo v tehtanje te večje ali manjše krivde enih, drugih in tretjih, bo glavni rezultat ta, da se bomo prepirali o tem, namesto da bi ves razpoložljivi čas, energijo in denar posvetili temu, kako najprej popraviti posledice tega političnega zločina, dokler njegove žrtve sploh še živijo. Tu naj se pokaže, kateri sostorilci tega zločina so vsaj zdaj res pripravljeni odpravljati njegove posledice, kolikor se to sploh še da.

Izbris nezakonit tudi po takratni zakonski ureditvi

V drugem delu članka pa se zelo jasno pokaže, katerih dejstev avtor ne pozna dovolj. Premalo pazljivo je prebral že odločbo US iz leta 1999 in zato zatrjuje, da je bil »izvirni greh« pri izbrisu v zakonski ureditvi. S tem je nasedel »triku«, s katerim so krivci za izbris vseh 20 let doslej zavajali javnost: »izbris ni bil nezakonit, mi smo takrat samo izvrševali zakon, kakršen je pač bil«. V resnici pa že v tisti prvi odločbi US jasno piše, da je bil izbris nezakonit tudi po takratni zakonski ureditvi! Tudi v tem pomanjkljivem zakonu pravne podlage za izbris sploh ni bilo!

In še bolj se avtor moti, ko trdi, da bi bili tudi, če bi bil zakon »tak, kot zahteva US«, tisti, ki ne bi oddali vloge, še vedno izbrisani. Ne, dotedanji status stalnih prebivalcev Slovenije bi morali zadržati avtomatično, brez vsakih prošenj in odločb – tako kot je to veljalo za vse druge tujce takrat v Sloveniji. In da izbris osebe s seznama stalnega prebivalstva poznajo vse države? Kje pa – takega izbrisa nobena! Vse poznajo le odvzem dovoljenja za stalno prebivanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, seveda z odločbo in možnostjo sodnega varstva zoper njo. Najhujša avtorjeva zmota pa je njegova trditev, da »izbris tudi ni avtomatično posegel v človekove pravice, o čemer se v medijih ves čas govori, pač pa le 'v določenih primerih' – le če je prišlo do 'odstranitve in izgona'«. Če so 25.000 ljudem nezakonito odvzeli vse pravice, a jih niso tudi izgnali, ampak so jih pustili bedno životariti v Sloveniji, da bi jo potem sami zapustili – to ni bila kršitev človekovih pravic?? Da so to 20 let zatrjevali Janša in podobni, človek še razume – da pa tak stavek zapiše univerzitetni profesor prava in filozofije?! Nov dokaz, kako tega zapletenega problema izbrisa še doktorji in profesorji še vedno dobro ne razumejo – celo po soglasni sodbi velikega senata ESČP lanskega junija ne.

Avtor bi problem izbrisanih rad »razbremenil konceptualne navlake, ki je bila nanj nagrmadena v vseh teh letih«. Koristna ideja, se strinjam. A potem ne sme tako na slepo in naivno nasedati na povsem neresne teze, kakršna je gornja. Upam tudi, da podpredsednik Akademije za demokracijo ni čisto resno mislil, da bi bil »s stališča demokratične kulture velik korak naprej«, če bi javnost problem izbrisa dojela kot »enega od 'dolgočasnih' pravnih primerov«, ki naj »konča, kjer mora: uspešno zaključen, v arhivu«. Če javnost ne bo dojela moralnih in političnih dimenzij tega množičnega političnega zločina, tudi zgolj pravno ne bo nikoli »uspešno zaključen« in arhiviran.

"IZBRISANI", KAJ TO JE? (pojasnila za novinarje in urednike)

Spoštovani,

obveščam vas, da sva odvetniški kandidat Dominik Nemec in jaz pripravila in odposlala zahtevek za objavo popravila na RTV SLO in RADIO SI (skupaj z VAL 202).
V zahtevku zahtevamo da se formulacija:

»Ker niso vložili zahtevka za državljanstvo, so, v nasprotju z drugimi tujci, ki so ravnali enako, ostali brez stalnega prebivališča«.

popravi z naslednjim pojasnilom:


"Izbrisani so zakoniti prebivalci Republike Slovenije, katerih zakoniti status prebivalca Republiki Sloveniji ni bil odvisen od pridobitve državljanstva Republike Slovenije. Za izbris teh zakonitih prebivalcev Republike Slovenije ni obstajala pravna podlaga v veljavni zakonodaji, kar je dokončno ugotovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice s sodbo z dne 26.6.2012 v zadevi Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji. Vprašanje, ali so izbrisani vložili vlogo za državljanstvo ali ne, v tem kontekstu ne samo da ni relevantno temveč je zavajajoče."


V pripravi smo izhajali iz pojasnil, katere je g. Matevž Kricvic podal široki paleti urednikov na TV Slovenija. Ta pojasnila smo objavili tudi na:

http://izbris-blog.blogspot.com/2013/03/pojasnila-matevza-krivica-urednikom-rtv.html
ter na Facebooku in Twitterju.

Zakonski rok za objavo popravil je 48 ur, tako da bomo hitro videli ali so res dezinformacije bile slučajne. V svakem primeru tema je zanimiva za Komisijo za peticije...
Prvič po 21 let smo izbrisani v situaciji da popravljamo javne medije in informacije, ki se javnosti servirajo o nam. Na svoj način gre za zgodovinski dosežek: počasi postajamo stvarni subjekti
svojega življenja.
Hvala Matevžu Krivicu za bliskovito akcijo, ki je bila esencijalnega pomena in vsem drugim, ki ste zavzeli za popravek informacije.
Še pojasnilo za Blaža: po nasvetu g. Krivica MMC RTV SLO je takorekoč takoj umaknil zavajajočo animacijo.
Mag. Darko Puki, odgovorni urednik RADIA SI, me je ravnokar obvestil da bodo jutri (9.marec) objavili popravek.

Lep pozdrav vsem,
Dimitar Anakiev

POJASNILA MATEVŽA KRIVICA UREDNIKOM RTV SLOVENIJA

 

POJASNILO MATEVŽA KRIVICA UREDNIKOM RTV SLOVENIJA:

Spoštovani!

Pravkar sem prejel spodnje sporočilo (1), ki se mu pridružujem in ga pošiljam na gornje naslove. Prosim, da tisto »edukativno« risanko TAKOJ UMAKNETE. Sam sicer ne mislim, da je namerno zavajajoča – toda ne glede na morebitne najboljše namene avtorjev je hudo zavajajoča, kar potrjujejo komentarji pod njo, na kar je opozoril že g. Anakiev. Da pravno skrajno zapletenega problema izbrisa še danes ne razumejo ne le avtorji te risanke, ampak celo doktorji in profesorji prava in filozofije, je v treh dneh dokazal tudi povsem izkrivljen prikaz problema izbrisa v Delu (članek prof. dr. Roka Svetliča 28. februarja – moj odgovor nanj že čaka na objavo).

Podobno kot tista risanka je v bistvu (čeprav nenamerno) zavajajoče tudi tole besedilo v objavljeni informaciji na MMC:
»Ker niso vložili zahtevka za državljanstvo, so, v nasprotju z drugimi tujci, ki so ravnali enako, ostali brez stalnega prebivališča.«

Če javnosti problem predstavite tako, s tem naravnost izzivate nestrpne reakcije v stilu »Sami so si krivi, zakaj pa niso hoteli vzeti državljanstva«. Ta vaša informacija je hudo zavajajoča kar v dveh pogledih:

1. Nezakonitost (in škandaloznost) ravnanja države ob izbrisu je v tem, da bi tiste brez pridobljenega slovenskega državljanstva morala obravnavati kot tujce s stalnim prebivališčem, kot zakonite prebivalce Slovenije (ne pa kot ilegalne imigrante brez papirjev!) – izbris ni bil le protiustaven, na kar se je država izgovarjala 15 let, ampak je bil tudi nezakonit (brez podlage v takratnem zakonu)!!!
2. Vsi oficirji in podoficirji JLA, ki so hoteli (zaradi svojih družin itd.) ostati v Sloveniji (teh je bilo okrog 500 – med 25.000 izbrisanimi) pa so za slovensko državljanstvo pravočasno zaprosili, a jim je bilo to (povsem nezakonito in protiustavno) zavrnjeno – in šele po dolgih letih pravdanja sta jim Vrhovno in Ustavno sodišče nato to začela priznavati (vmes pa so bili nezakonito izbrisani kot vsi drugi).

Prosim tudi Varuhinjo človekovih pravic za ustrezno reagiranje. V času, ko bo morala vlada predstaviti »odškodninsko shemo« za izbrisane, tovrstno zavajanje javnosti namreč pomeni zelo veliko nevarnost za ponovno razpihovanje nestrpnosti in sovraštva tako do izbrisanih kot tudi do vseh tistih, ki si prizadevajo za popravo storjenih krivic in za uresničitev sodbe ESČP.

S spoštovanjem,
Matevž Krivic

(1)Tekst Dimitra Anakieva: RTV SLOVENIJA REHABILITIRA IZBRIS: v teku je kampanja rehabiltacije izbrisa prek (stare) zgodbe, da so izbrisani sami krivi ker niso zahtevali državljanstvo. Torej, izbrisani so ker niso hoteli državljanstva! Ta stara laž se znova zbuja in je celo RTV SLO izdalala kvazi edukativnu (propagandnu) risanka, ki gledalcu pove da je zgodba izbrisanih zgodba o državljanstvu, kar seveda ni res. Fiktivni lik propagandne risanke, mali Esad, je tako postavljen kot krinka Janševi politiki

DODATNO POJASNILO:

Spoštovana gospa Stegeman!

Vaše presenečenje nad mojo reakcijo me ne preseneča – je samo še en dokaz meni že dolgo znanega dejstva, kako površno in včasih napačno tudi dobronamerni ljudje razumejo zapleteni problem izbrisa. Tudi mnogi izbrisani sami dolgo niso razumeli, kaj se jim je pravzaprav zgodilo in zakaj – in ni jih malo, ki tega še danes ne razumejo. A večini nam je v zadnjih 10 letih vendarle uspelo pojasniti, da temeljna krivica, ki se jim je zgodila, ni bila nepridobitev državljanstva, še manj odvzem ali »izbris« državljanstva – čeprav je bilo hudo kaznivo dejanje (a nekaznovano, ker je bilo odkrito deset let prepozno) že to, da so kasnejše »izbrisane«, ki so ure dolgo čakali v vrstah pred okenci, da bi pravočasno vložili prošnje za državljanstvo, od tam odslovili (včasih celo surovo odgnali), ker prošnji takrat niso mogli priložiti svojih dokumentov iz Bosne ali Srbije, ki so jim bili takrat nedosegljivi. Uradniki bi bili namreč po zakonu dolžni sprejemati v obravnavo tudi nepopolne prošnje in prava neuke stranke o tem poučiti, namesto tega pa so jih od okenc odslovili ali odgnali – kar je bilo kaznivo dejanje (ne le za izvajalce tega početja, ampak še toliko bolj za tiste na MNZ, ki so podrejenim uradnikom po vsej Sloveniji naročili, naj tako ravnajo). Toda to ni bil »izbris« - to je bila šele »predigra izbrisa«.

Od teh 25.000 »južnjakov«, ki so takrat ostali brez slovenskega državljanstva, je verjetno celo večina ostala brez njega na zgoraj opisani način (torej zaradi kaznivega ravnanja državnih uradnikov!), drugi pa zato, ker za to možnost pridobitve državljanstva v svoji neukosti (tistih 170.000 bolj izobraženih ali bolj spretnih so si namreč državljanstvo pravočasno zagotovili) bodisi sploh niso vedeli ali pa so (napačno) mislili, da bodo s prošnjo za slovensko državljanstvo izgubili svoje prejšnje državljanstvo, kar pa sploh ni bilo res. Ne glede na to, zakaj je takrat kdo od njih ostal brez državljanstva, smo v Društvu izbrisanih, ustanovljenem leta 2002, vse opozarjali, da je bila ta možnost takrat pač zamujena, da je leta 2002 ni več – da pa zahtevamo, da jim država vrne tisto, kar jim je takrat nezakonito ODVZELA, to pa je bil status stalnega (zakonitega) prebivalca Slovenije (ne status državljana). Državljanstvo Slovenije jim ni bilo ODVZETO (saj ga do takrat niso imeli) – odvzet pa jim je bil status stalnega prebivalca (in s tem vse pravice, ki so na ta status vezane – to pa so praktično vse socialne in podobne pravice, le volilna pravica je rezervirana samo za državljane). Prav zato je ta nezakoniti izbris te ljudi tako hudo prizadel – neprimerno huje kot zgolj nepridobitev državljanstva. (Seveda je pridobitev državljanstva avtomatično pomenila tudi pridobitev statusa stalnega prebivalca – in zato tistih 170.000 »južnjakov«, ki so državljanstvo pridobili, teh problemov niso občutili.)

Sem razložil dovolj razumljivo? Če nisem, povejte, kaj še ni jasno, da še kaj dopolnim, če je treba. Ali sedaj razumete, zakaj je hudo zavajajoče, če ste (pa čeprav z najboljšim namenom) napisali: »Ker niso vložili zahtevka za državljanstvo, so, v nasprotju z drugimi tujci, ki so ravnali enako, ostali brez stalnega prebivališča.« Drugi tujci v tej točki pravzaprav enako niti niso mogli ravnati, saj njim možnost pridobitve slovenskega državljanstva niti ni bila ponujena – Ustavno sodišče je tu naredilo drugačno (utemeljeno) primerjavo: drugi tujci so svoj status stalnih prebivalcev Slovenije zadržali avtomatično, brez vsakih prošenj itd. – in enako bi moralo veljati tudi za tako imenovane »jugo-tujce«, torej za državljane bivše SFRJ, ki so 26. 2. 1992 iz državljanov prejšnje skupne države čez noč postali v Sloveniji tujci. Če vmes niso pridobili slovenskega državljanstva (pustimo ob strani razlog, zakaj ne), je bila ta posledica (da so 26. 2. 1992 avtomatično prešli v status tujcev) povsem normalna in zakonita. Nezakonito (in naravnost škandalozno) pa je bilo to, da jim je država ob tem prehodu iz državljanskega v tujski status povsem nezakonito odvzela (lahko bi rekli kar »ukradla«) njihov dotedanji zakoniti status stalnih prebivalcev Slovenije z vsemi socialnimi pravicami.

Kot vidite, sem porabil tri relativno dolge in zapletene odstavke za to, da sem vam (upam, da razumljivo) razložil, kaj se je pravzaprav zgodilo – in zakaj je bil izbris nezakonito in sramotno dejanje – in zakaj sedaj izbrisani upravičeno zahtevajo povrnitev škode, ki jim je bila s tem povzročena. In zakaj jim je to sedaj priznalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Zagrizeni nasprotniki izbrisanih pa so nasproti temu 20 let zavajali javnost z demagoško trditvijo, da so bili ti ljudje izbrisani zato, ker niso zaprosili za državljanstvo – s hujskaško tezo: »Prav jim je, sami so si krivi za to, kar se jim je zgodilo – a zdaj naj bi pa za to dobili še odškodnino?!« Vi (MMC) seveda v svojem prispevku nikakor niste zastopali takih hujskaških tez – le naivno (ali zaradi površnosti in preslabe informiranosti) ste nasedli gornji zgrešeni tezi in ste jo »podkrepili« še z drugače simpatično narejeno risanko. Vsi ti vaši prispevki so bili kot celota torej brez dvoma dobronamerni – toda, saj poznate tisti znani rek, da je tudi pot v pekel lahko »tlakovana z dobrimi nameni«. In če je na tej poti luknja, ki jo je »tlakovalec« spregledal, lahko vanjo popotnik pade in si zlomi nogo. Oziroma, v našem primeru: zlonamerni in hujskaški komentatorji tega prispevka na MMC so (hote ali nehote) »spregledali« vso dobronamerno vsebino tega prispevka, njegova »luknja« (napačna predstavitev vzroka za izbris in tega, zakaj je bilo to nezakonito in vredno obsodbe) pa jim je prišla prav, da so se ob njej počutili potrjene v laži, ki jo razširjajo že 20 let.

Hvalevreden je poskus, da bi zapletene stvari ljudem razložili na preprost način – s simpatično risanko še toliko bolj. Toda z gornjo razlago sem vam skušal pojasniti, da se včasih zgodijo tudi stvari, ki jih je do stopnje »risanke« zelo težko ali celo nemogoče poenostaviti. No, kakšnemu mojstru bo (pri predstavljanju izbrisa otrokom) morda to kdaj vendarle uspelo – ampak poprej, preden se bo take poenostavitve lotil, bo moral ta resnično zapleteni problem res dobro preučiti in spoznati.

Popravka objavljenega jaz sam niti nisem izrecno zahteval – zahteval ga je g. Anakiev v svoji prvi reakciji. In ima seveda prav, ga načelno podpiram. A bi bil vsaj jaz najbolj zadovoljen, če bi vi sami našli način, kako to napako, to nehoteno zavajanje, do katerega je prišlo, popraviti drugače, ne z objavo nekega formalnega »popravka po zakonu o medijih«. Formalni popravek bi, se bojim,  pri nasprotnikih vzbudil samo še hujše nasprotovanje in zmerjanje. Upam, da vam bo uspelo najti primeren način, kako vašim bralcem predočiti, za kaj tu v resnici gre. (Lahko seveda za to uporabite tudi tole moje pojasnilo – ali dele iz njega.)

Hvala za vaš trud, dosedanji in bodoči – in lepo pozdravljeni!

Matevž Krivic,

(bivši ustavni sodnik in član Izvršnega odbora Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije)

Pismo je bilo poslano na naslednje naslove: Stegeman Barbara <Barbara.Stegeman@rtvslo.si>

Jakopic Kaja <Kaja.Jakopic@rtvslo.si>, Filli Marko <Marko.Filli@rtvslo.si>, MMC-notranja <MMC-Notranja@rtvslo.si>, Lombergar Janez <Janez.Lombergar@rtvslo.si>, PR - RTV Slovenija <pr@rtvslo.si>, Varuhinja <Varuhinja@rtvslo.si>, info@varuh-rs.si, kornelija.marzel@varuh-rs.si, j.rovsek@varuh-rs.si, tamara.vonta@dz-rs.si

In še prejšnje na naslove: 
From: "Matevž KRIVIC" <m.krivic@evj-kabel.net>
To: "MMC-notranja" <MMC-Notranja@rtvslo.si>, "Filli Marko" <Marko.Filli@rtvslo.si>, "janez.lombergar@rtvslo.so" <janez.lombergar@rtvslo.so>, "PR - RTV Slovenija" <pr@rtvslo.si>, "Varuhinja" <Varuhinja@rtvslo.si>, "Zebec Luka" <Luka.Zebec@rtvslo.si>
Cc: "info@varuh-rs.si" <info@varuh-rs.si>, "kornelija.marzel@varuh-rs.si" <kornelija.marzel@varuh-rs.si>, "jrovsek@varuh-rs.si" <jrovsek@varuh-rs.si>, "tamara.vonta@dz-rs.si" <tamara.vonta@dz-rs.si>