IZRIS JE POLITIČNI ZLOČIN

 

Krivic odgovarja Svetliču

Matevž Krivic odgovarja na članek dr. Roka Svetliča Razkol v srcu demokratične morale: Preobremenitev primera izbrisani.

Matevž Krivic

sob, 09.03.2013, 18:00

Ali drži, kot pravi dr. Rok Svetlič v članku Razkol v srcu demokratične morale – Preobremenitev primera izbrisani (Delo, 28. februarja), da zapleteni problemi ljudi navadno odbijajo, a da je pri izbrisanih prav nasprotno in da je velik interes javnosti za ta zapleteni primer »nenavadna okoliščina«? Meni se ne zdi prav nič nenavadno, da si večina ljudi take zapletene probleme do skrajnosti poenostavi in se nato zagrizeno postavi na eno od skrajnih pozicij: »za domovino in proti izdajalcem« ali pa »za enakost ljudi in spoštovanje človekovih pravic«. Toda zapletenost problema izbrisa je neprimerno večja od gornje najpreprostejše, a pretežno le navidezne dileme.

Sam se s tem zapletenim problemom zelo intenzivno ukvarjam že več kot deset let, v tem času sem pobliže spoznal na stotine konkretnih primerov – a kaj je to v primerjavi z vsemi še nepoznanimi tisoči, tja do 25.671?! Ob vsakem novem primeru te dni spet strmim, ker sem mislil, da sem spoznal že vse možne variante šikaniranja, ki so ga bili ti ljudje deležni – pa prihajajo na dan vedno nove in nove … Zelo različni so bili tudi pravni, socialni in drugi položaji ljudi, ki jih je to doletelo, njihove reakcije na šikaniranja, pa spet uradne reakcije na te njihove reakcije itd.

Ko vse to skušaš logično analizirati, ločiti problem državljanstva od problema stalnega prebivališča, nato ustrezno upoštevati spreminjajoče se predpise, nato odločbe ustavnega sodišča ter poskuse učenih pravnikov za njihovo razvrednotenje itd., pa iz vsega tega nastane malodane nepregledna pravna in drugačna zmeda in zmešnjava. Sam imam nad njo sicer kar jasen pregled (kaj je bilo prav in kaj ne) – toda to pojasniti in dopovedati ljudem, ki temu dogajanju niso bili tako blizu kot jaz, se je izkazalo skorajda za »misijo nemogoče«. Celo pri simpatizerjih izbrisanih nenehno doživljam, da mojih natančnejših pojasnjevanj tega skrajno zapletenega problema nimajo potrpljenja in volje poslušati, tudi njim je brez tega »vse jasno«! Žal je iz članka dr. Svetliča videti, da o zapletenosti tega problema tudi on vendarle premalo ve in da ga je javnosti predstavil precej neustrezno.

Pri izbrisu je šlo za politični zločin

Najprej opozori na mejo med »mi« in »oni« – in v načelu se strinjam s tem, da tu opozori na skrajnosti na obeh straneh: »na eni strani so primer izrabljali za promocijo sanjave kozmopolitske ideje, ki naivno prepoveduje vsako ločevanje in se izteka v imperativ multikulturalizma« – na drugi strani pa je bilo pojmovanje, da so izbrisani z odklonitvijo slovenskega državljanstva izražali prezir do Slovenije, računali na restavracijo Jugoslavije, bili izdajalci. »Izbrisani s tem razkolom nimajo nič,« gre le za »predstavo naše nezrele demokratične kulture«, pravi dr. Svetlič.

Se v načelu zelo strinjam. Nikakor pa ne s tem, kako avtor utemelji, kje naj bi se kazala promocija tiste »sanjave kozmopolitske ideje«: po njegovem mnenju v trditvah, da je bil izbris šovinistična operacija, celo etnično čiščenje, celo (administrativni) genocid. Le govorjenje o genocidu je tu res hudo pretiravanje, izraz »etnično čiščenje« je tudi še pretiran (saj je 170.000 »južnjakov« dobilo državljanstvo in »samo« preostalih 25.000 so »izbrisali« in res hoteli »počistiti« iz Slovenije) – toda to, da je bil temeljni motiv izbrisa šovinizem oziroma nestrpnost do »južnjakov«, pa je za vsakogar, ki ve, kaj se je v resnici dogajalo, zunaj vsakega dvoma. Kdor tega ne ve, pa se je dolžan najprej temeljito seznaniti s tem kompleksnim dogajanjem in se šele potem spustiti v analizo, ki naj loči bistveno od nebistvenega in tako pripelje do korektne predstavitve bistva tega zapletenega problema.

Tudi sam take celovite analize še nisem spravil na papir (jo je pa precej dr. Neža Kogovšek Šalamon v svoji sedaj objavljeni doktorski disertaciji na to temo). Sproti sem zadnjih deset let objavljal le parcialne analize – a iz njih sem že precejkrat javno zapisal oceno, da je šlo pri izbrisu za politični zločin. To je bilo torej (zlo)namerno politično dejanje, ne zgolj administrativna napaka iz malomarnosti ali nevednosti.

Ob tem takoj moja opredelitev glede odgovornosti: če bi bil to genocid, bi bil kazniv še danes, ker pa je šlo »samo« za politični zločin, je kazenska odgovornost zanj že zastarala. Ne pa tudi politična in še manj moralna odgovornost. Ali imamo politični razred in tudi ljudstvo, ki sta to odgovornost sposobna in pripravljena pri storilcih tega političnega zločina tudi uveljaviti, pa je drugo vprašanje. Sam ga raje ne načenjam, ker vem, da je za izbris in njegovo 20-letno nereševanje soodgovoren praktično ves politični razred (s skrajno redkimi izjemami), čeprav eni seveda bolj kot drugi – in če se zdaj spustimo v tehtanje te večje ali manjše krivde enih, drugih in tretjih, bo glavni rezultat ta, da se bomo prepirali o tem, namesto da bi ves razpoložljivi čas, energijo in denar posvetili temu, kako najprej popraviti posledice tega političnega zločina, dokler njegove žrtve sploh še živijo. Tu naj se pokaže, kateri sostorilci tega zločina so vsaj zdaj res pripravljeni odpravljati njegove posledice, kolikor se to sploh še da.

Izbris nezakonit tudi po takratni zakonski ureditvi

V drugem delu članka pa se zelo jasno pokaže, katerih dejstev avtor ne pozna dovolj. Premalo pazljivo je prebral že odločbo US iz leta 1999 in zato zatrjuje, da je bil »izvirni greh« pri izbrisu v zakonski ureditvi. S tem je nasedel »triku«, s katerim so krivci za izbris vseh 20 let doslej zavajali javnost: »izbris ni bil nezakonit, mi smo takrat samo izvrševali zakon, kakršen je pač bil«. V resnici pa že v tisti prvi odločbi US jasno piše, da je bil izbris nezakonit tudi po takratni zakonski ureditvi! Tudi v tem pomanjkljivem zakonu pravne podlage za izbris sploh ni bilo!

In še bolj se avtor moti, ko trdi, da bi bili tudi, če bi bil zakon »tak, kot zahteva US«, tisti, ki ne bi oddali vloge, še vedno izbrisani. Ne, dotedanji status stalnih prebivalcev Slovenije bi morali zadržati avtomatično, brez vsakih prošenj in odločb – tako kot je to veljalo za vse druge tujce takrat v Sloveniji. In da izbris osebe s seznama stalnega prebivalstva poznajo vse države? Kje pa – takega izbrisa nobena! Vse poznajo le odvzem dovoljenja za stalno prebivanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, seveda z odločbo in možnostjo sodnega varstva zoper njo. Najhujša avtorjeva zmota pa je njegova trditev, da »izbris tudi ni avtomatično posegel v človekove pravice, o čemer se v medijih ves čas govori, pač pa le 'v določenih primerih' – le če je prišlo do 'odstranitve in izgona'«. Če so 25.000 ljudem nezakonito odvzeli vse pravice, a jih niso tudi izgnali, ampak so jih pustili bedno životariti v Sloveniji, da bi jo potem sami zapustili – to ni bila kršitev človekovih pravic?? Da so to 20 let zatrjevali Janša in podobni, človek še razume – da pa tak stavek zapiše univerzitetni profesor prava in filozofije?! Nov dokaz, kako tega zapletenega problema izbrisa še doktorji in profesorji še vedno dobro ne razumejo – celo po soglasni sodbi velikega senata ESČP lanskega junija ne.

Avtor bi problem izbrisanih rad »razbremenil konceptualne navlake, ki je bila nanj nagrmadena v vseh teh letih«. Koristna ideja, se strinjam. A potem ne sme tako na slepo in naivno nasedati na povsem neresne teze, kakršna je gornja. Upam tudi, da podpredsednik Akademije za demokracijo ni čisto resno mislil, da bi bil »s stališča demokratične kulture velik korak naprej«, če bi javnost problem izbrisa dojela kot »enega od 'dolgočasnih' pravnih primerov«, ki naj »konča, kjer mora: uspešno zaključen, v arhivu«. Če javnost ne bo dojela moralnih in političnih dimenzij tega množičnega političnega zločina, tudi zgolj pravno ne bo nikoli »uspešno zaključen« in arhiviran.