TEKST KATEREGA ALI ŽARDIN NOČE OBJAVITI

Dimitar Anakiev
IZBRIS JE EKONOMSKO-POLITIČEN ZLOČIN (IN MORDA ŠE KAJ VEČ) 

Z velikim zanimanjem sem prebral članek Matevža Krivica Močno zgrešen pogled na bistvo nezakonitega izbrisa (Delo, 9. marec 2013). V tem članku je Krivic poudaril nekaj zelo pomembnih dejstev, predvsem to, da je bil anti-jugoslovanski šovinizem uradna ideologija brisanja. Danes je večinoma dobro znano, da je politiko anti-jugoslovanstva znova utemeljil dr. Jože Pučnik; relativno dobro znana je tudi njegova izjava nekoč zapisana v Delu: “Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemu zatečenega stanja z dnem plebiscita... Pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo...” (Delo, 16.11.1990) Verjamem, da je ravno ta Pučnikova izjava bila ideološka podlaga za izbris.
Točno je torej, kar Krivic tudi jasno zapiše, da je izbris politični zločin. O tem ni nobenega dvoma. Tudi ni dvoma o tem, da je pri tem zločinu sodelovala celotna slovenska politika enega obdobja. O tem obstajajo nedvomni dokazi, na primer pričevanja dr. Ljuba Bovcona, o tem, kako je poročal slovenskemu političnemu vrhu o pogubnem delovanju šovinizma na del slovenske populacije in kako so se iz njegovih poročil norčevali. V kabinetu dr. Drnovška so ga denimo poučevali o oblastniški piramidi, zaradi katere oblast ne more (hitreje) odpraviti delovanja šovinizma. O vsem tem ni dvoma in obstajajo jasni dokazi, kaj se dogajalo in zakaj. Obstaja tudi dokaz, da so politiko šovinizma podpirali tudi slovenski intelektualci, med katerimi je celo 57 uglednih razumnikov podpisalo peticijo proti izbrisanim. Mnogi, ki je niso podpisali, pa so molčali in le par pogumnežev si je upalo biti proti. Gre torej za zvrst kolektivnega političnega zločina, oziroma atavističnega tribalnega izživljanja na peščici (1,5% populacije) nemočnih ljudi. Ta orgija traja 21 let. Čeprav je Krivičeva trditev o političnem zločinu pomembna in točna, ta kvalifikacija potrebuje obsežne dopolnitve in razdelave (specifikacije), celo popravke. Predvsem je treba povedati, da zločin ni bil samo političen temveč tudi ekonomski.
Verjetno je bil najhujši ekonomski zločin nad izbrisanimi samovoljna izključitev 25.671 ljudi iz sukcesijskega sporazuma bivše SFRJ. Danes, ko vidimo kako odločno se Slovenija opira na sukcesijski sporazum, ko gre za varčevalce (N)LB iz drugih republik nekdanje SFRJ, se je treba spomniti, da je Republika Slovenija izbrisane prebivalce izključila iz stanovanjskih in drugih pravic. Aneks “G” sukcesijskega sporazuma SFRJ pa izrecno narekuje, da državljani republik bivše SFRJ pri regulaciji lastninskih vprašanj ne smejo biti tretirani kot tujci. To je točno v nasprotju z načinom stanovanjske privatizacije, ki so jo izpeljali po t.i. Jazbinškovem zakonu, za odkup družbenih stanovanj, iz katerega so bili Izbrisani izključeni. Ko se danes govori o odškodninah za Izbrisane, bi bilo lepo ugotoviti vsaj to, koliko stanovanj so Izbrisani prispevali R Sloveniji? Če bi le vedeli red velikosti, bi že to bilo veliko: približno koliko stanovanj je odtujenih od Izbrisanih? Tisoč? Pet tisoč? Ali je denarna vsota, ko govorimo samo o stanovanjih, ki so jih Izbrisani prisilno podarili Republiki Sloveniji med 100 in 500 milijoni EUR ali je tukaj treba še kaj dodati? Ali se slučajno ve, kam je šel ta denar, v čigave žepe? Vse to bi bilo lepo vedeti, ko se že moramo pogovarjati o Izbrisanih.
Končno, ostaja vprašanje odgovornosti in kvalifikacije zločina. Pri tem se ne strinjam z gospodom Krivicem, ki je pohitel z izjavo da so slovenski veljaki, ki so pobrali smetano izbrisanske zgodbe, ljudje izven kazenske odgovornosti. Ali je torej res, kot pravi Krivic v istem članku, citiram: “Le govorjenje o genocidu je tu res hudo pretiravanje, izraz »etnično čiščenje« je tudi še pretiran (saj je 170.000 »južnjakov« dobilo državljanstvo in »samo« preostalih 25.000 so »izbrisali« in res hoteli »počistiti« iz Slovenije)...”
Po mojem skromnem mnenju besedi “genocid” in “etnično čiščenje” ni mogoče tako zlahta izključiti iz obravnave, čeprav se vsi tega zavedamo in ravno v tem zavedanju je hec: omenjeni besedi in kvalifikaciji prinašata kazensko odgovornost za določene subjekte političnega življenja. Uporabiti trditev, da je 170.000 tisoč “južnjakov” dobilo državljanstvo, medtem, ko je samo 25.000 bilo izbrisanih, kot dokaz o tem, da genocida in etničnega čiščenja ni bilo, je zelo zavajajoče. To je pamflet, ki ga je lansirala desnica in presenečen sem, da se je znašel na jedilnem listu g. Krivica. Če bi namesto kvazi apolitičnega termina “južnjak” avtor uporabil tabuizirani izraz “Jugoslovan” bi prišlo do dramatične spremembe v njegovem sklepu in bi morda celo resnica pomolila nos.

Jugoslovani so bili namreč eden od uradnih narodov nekdanje SFRJ: tako kot Slovenci, Hrvati, Srbi in drugi. Na popisu prebivalstva iz leta 1981 se je za nacionalnost “Jugoslovan” izreklo 1.219.000 ljudi (milijon in dvestodevetnajst tisoč), torej več kot Črnogorcev in Makedoncev, skoraj toliko kot Albancev in primerljivo tudi s številom Slovencev in Muslimanov (Vir: Statistični koledar Jugoslavije '88) Niso bili vsi “južnjaki” multikulturni Jugoslovani, med “južnjaki” so bili tudi nacionalisti določenih drugih narodov, ampak ti so bili verjetno manj moteči od ljudi iz mešanih zakonov. Eni so bili brisani, druge pa so financirali (prek verskih organizacij in podobno).
Obstaja torej realna možnost, da je bil izbris genocid ali etnično čiščenje naroda Jugoslovanov, ki so zaradi svoje multikulturnosti bili nezaželjeni med nacionalisti vseh provinijenc in jih je bilo treba uničiti, razseliti ali pobiti (preostale pa asimilirati) povsod na območju bivše SFRJ. Podobno strategijo v rešavanju narodnostih problemov na Balkanu poznamo vsaj od časov NDH. Po mojih izkušnjah, se je večina Izbrisanih, ki sem jih srečal v času 21 letnega izbrisanskega življenja in v 10 letih aktivizma, imela nacionalno za Jugoslovane. Nekateri so pozneje, pod pritiskom, spremenili svojo nacionalno pripadnost, drugi so spremenili svojo vero...Ampak vse to je bila posledica dolgoletne politične gonje.
Za primer Vam bom tukaj predstavil (zelo strnjeno) svojo osebno izkušnjo: leta 1987 se mi je v Ljubljani rodila hči. Ko sem na rojstnem listu ali na nekakšnem podobnem dokumentu izpolnil rubriko o svoji nacionalni pripadnosti, sem zapisal "Jugoslovan". Pri oddaji dokumenta je uslužbenec kar pred menoj s kemičnim svinčnikom prečrtal nacionalnost "Jugoslovan" in lastoročno dopisal "nacionalno neopredeljen". Na moje proteste in kričanje, da on ne more opredeljevati mojo nacionalno pripadnosto ter da ni res da sem neopredeljen itn. mi je uradnik mirno odgovoril, kot izkušeni dizajner nacionalnega vprašanja, da on dela po internih navodilih nadrejenih in če se hočem se lahko pritožim... Tako se je po domače in naskrivaj reševala nacionalna politika še v takratni Jugoslaviji. Končalo pa se je v ekonomskem in političnem zločinu, storjenem v imenu naroda, ki je v drugi svetovni vojni tudi sam bil predviden za izbris od strani okupatorjev. Zgodovina je res ironičana, če ne cinična – o tem bi Palestinci vedeli dosti povedati.
Vsekakor je zelo zanimivo, v istem kontekstu, prebrati rezultate slovenskega popisa prebivalcev iz leta 2002: celo 186 998 državljanov (skoraj 10%) „ni želelo“ ali se „ni znalo“ nacionalno opredeliti ali pa je bilo „nacionalno neopredeljeno“... 

Dimitar Anakiev, režiser filma “Slovenija moja dežela”, 
predsednik Zveze Izbrisanih Slovenije