Sunday, June 14, 2015

KDO JE BOLAN: ZDRAVSTVO ALI VLADA?





Dimitar Anakiev
KDO JE BOLAN: ZDRAVSTVO ALI VLADA?

V včerajšnjem nagovoru na Brdu pri Kranju je predsednik vlade Cerar postavil diagnozo slovenskega zdravstva. Povedal je, da zdravstvo bolno in predpisal terapijo (1).
V terapiji ne boste našli ničesar konkretnega. Le leporečil je, obračal floskule o humanosti in enakosti za katere vsi vemo, da jih ni ter, da jih tudi z njegovo "reformo" ne bo. Kvečemu se bo neenakost še povečala. "Reforma" je namreč kodirana šifra za novo krčenje zdravstvenega proračuna. Cerar ne upa povedati, da so v zadnjih petih letih zdravstveni proračun že zmanjšali za 20% (Vprašanje pa je, kdo jim je to dovolil? Ali so vprašali sindakate v zdravstvu? Ali so o tem bile vodene javne razprave?) Ta zelo bistven podatek, o zmanjšanem zdravstvenem proračunu za celih 20% v zadnjih petih letih, bi morali imeti ves čas na umu in ga stalno porivati v ospredje, ves čas. Morali bi vprašati kolikšno dodatno krčenje sredstev za zdravstvo se predvideva po "reformi"? Ali je z 30-40% manjšim proračunom še mogoče govoriti o javnem zdravstvu v Sloveniji? Če pa bo zdravstveni proračun po "reformi" manjši samo za dodatnih 5% (skupaj 25%) potem naj to Cerar javno pove. Seveda ne bo nič povedal. Hlinil bo dobrohotnika in se mistično smehljal in pokimaval. Realno stanje bomo ugotovili čez 5-10 let, podobno kot zdaj, ko se sprašujemo, kako se je v zadnjih petih letih neopazno zmanjšal zdravstveni proračun Slovenije za kar 20% ?
Cerar na koncu nagovora le odkrije razloge za "reformo": dobrohotno pove, da denarja za zdravstvo ni. To pove kar tako in pričakuje, da bo to kar tako sprejeto. Naivnež. Verjetno meni, da je predsednik vlade plačan za to, da pove javnosti da je blagajna prazna? Ali naj mu ploskamo? Njegovo delo je namreč zagotoviti denar. Od nas, davkoplačevalcev, brez milosti pobira denar  s pomočjo armade rubežnikov in izterjevalcev. Zdaj pa kar takole dobrohotno, "ni denarja"... Če denarja res ni, potem naj najprej ukine svojo vlado (itak o vsem odloča Bruselj) potem pa zdravstvo. Zdravniki in zdravstvo so potrebni, on, g. Cerar, in ga. Milojka, pa ne vem, če sta tako zelo potrebna.
Gospod predsednik vlade je torej na Brdu pri Kranju povedal, da je nesposoben zagotoviti denar za zdravstvo, čeprav ga davkoplačevalci za to plačujemo. Obvešča nas tudi, da nas mora zaradi svoje nesposobnosti še dodatno skrajšati in skleščiti ter, da bo to dejavnost imenoval "reforma" nas pa "bolniki".
Tukaj moram g. Cerarju jasno in javno povedati sledeče: najprej, sam se ne počutim bolanega. Drugič, v slovenskem zdravstvu vidim zdrave ampak preobremenjene ženske in moške, ki težko delajo za dobro pacientov in so za to zelo skromno plačani, medtem, ko se g. Cerar in g. Junkers zabavata po belem svetu na naš račun.  Od kod Cerarju pravica do tega, da slovensko zdravstvo imenuje za "bolnika"? Jaz bi rekel prej nasprotno: slovensko zdravstvo je eden najbolj zdravih segmentov družbe, bolniki pa so tisti, ki nam neomogočajo, da delamo v primernih pogojih in za primeren denar. Bolnik ste Vi, g. Cerar, ki klestite in prerasporejate denar, bolnik je ga. Milojka in celotna slovenska politika. Pričakujem, g. Cerar, da se boste drugič opravičili, ko nas klasificirate kot bolnike in nam pri tem še grozite da nas boste, verjetno za "dobrobit ljudstva", še malo bolj materialno skrčili - če Vam bomo to dovolili, seveda.

(1)(https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/cerar-zdravstveni-sistem-je-bolan-potrebni-so-tudi-radikalni-ukrepi/367431)

Saturday, June 13, 2015

POLITIČNI PRITISK NA ZDRAVNIKE V BOLGARIJI





POLITIČNI PRITISK NA ZDRAVNIKE V BOLGARIJI

Bolgarska vlada, ki trenutno izvaja zloglasno "reformo" bolgarskega zdravstvenega sistema (beri: privatizacijo, centralizacijo in redukcijo, ki meji na genocid po mnjenju številnih Bolgarov) sooča se z nasprotovanjem nekaterih uglednih zdravnikov in tudi dela politike. Tako je župan Plovdiva, drugega mesta po velikosti, začel zbirati podpise občanov proti reformi zdravstva, pri kateri se predvideva prodaja 72 bolnišnic, kar bo bolgarsko podeželjelje oropalo dosedanje bolnišnične obskrbe. V intervju za časopis Standard predsednik Združenja občinskih bolnišnic, dr. Nedelko Totev, je zdravstveno reformo označil za absurdno. Bolgarski zdravstveni minister, v ZDA šolani anesteziolog dr. Peter Moskov, je te dni že ukrepal proti nakaterim oponentom, tako je zamenjal predstojnika bolnišnice Sv.Ivan Rilski, dr. Dečo Dečeva. Bolgarska vlada pa te dni začenja izvajati politični pritisk na zdravnike skozi različne medijske kampanje in tudi skozi parlamentarno proceduro. Namreč koalicijski partner desničarski vladi Bojka Borisova, obskurni Patriotski front, ravno zdaj podaja v parlamentarno proceduro Zakon o registru zdravniških napak. Ta zakon predvideva uvajenje nekakšnih kartotek strokovnih napak za vsakega zdravnika, na bazi katerih se bo odločalo o licenci za delo. O registru zdravniških napak poroča dnevnik Trud ("Delo") kot o koristni metodi izboljšanja kvaliteta zdravstva: http://www.trud.bg/Article.asp?ArticleId=4815658
Tako vlada, ki v imenu "progresa" vrača nazaj bolgarsko zdravstvo v predvojno obdobje, pritiska na zdravnike, verjetno zato da se slučajno ne bi ponovila ljudska nepokorščina iz leta 2013, ko je Borisov moral odstopiti zaradi oderuških cen električne energije v sicer že privatiziranem energetskem sistemu (Razen nuklearke Kozloduj, ki proizvaja 40% el. energije, Bolgarija je po hitrem postopku privatizirala proizvajanje in distribucijo električne energije. Velik del bolgarske energetike so odkupili tujci, ki se ne strinjajo z maksimiranjem cen... Zdaj, takorekoč isti akterji privatizirajo bolgarsko zdravstvo...)  V zadnjem desetletju se število v Bolgariji živečih Bolgarov zmanjšalo za 1 milion.

D.A.

Friday, June 5, 2015

POROČILO O "REFORMI" ZDRAVSTVA V REGIJI (Zdr. sindikat PRAKTIKUM)




Spoštovane kolegice in kolegi,

poročam o t.i. "reformah" zdravstva v regiji in EU, zato da bi imeli širšo sliko in razumeli kaj se dogaja z zdravstvom tudi pri nas.
V Bolgariji trenutno poteka privatizacija zdravstva. Nov zakon izenačuje privatne in državne bolnišnice. To se pravi, država ne bo več financirala državnih bolnišnic. Točno 72 državnih bolnišnic v Bolgariji se od danes prodaja. Število dispanzerjev je zmanjšano za polovico (podobno kot pri naši "reformi" NMP), eni dispanzerji so priključeni bolnišnicam, ki pa se seveda prodajajo.
Bralci teksta v dnevniku "Sega" ("Zdaj") takšne reforme imenujejo: "genocid": http://www.segabg.com/article.php?id=754269

Povsod v trdnjavi kapitala, ki se imenuje EU, potekajo podobni procesi. Vedeti torej moramo, da naše plače in situacijo v zdravstvu ne narekuje Milojka, temveč kapital iz Bruslja. Tudi če bo Milojka padla, bo tisti, kateri bo prišel za njo delal isto. Zloglasna "fiskalna pravila" je takoj po padcu Janševe vlade uvedle vlada Bratuškove brez polemike. Naši politiki, žal, ne tekmujejo z različnimi programi; tekmujejo le kdo bo boljše služil nadrejenim. Zato je realistično pričekovati težke
čase in zelo trdo borbo za pravice delavcev v zdravstvu.
V tem trenutku v Parizu poteka stavka 8.000 zdravstvenih delavcev, kateri kot mi, zahtevajo boljše pogoje dela in večje plače:
http://www.english.rfi.fr/france/20150521-paris-area-hospital-staff-strike-protest-reforms
Namreč, francoska vlada, tako kot slovenska, mora skrčiti financiranje javnega sektorja. To je t.i. "varčevanje" pri katerem gre za to da se javna sredstva preusmerijo v privatne žepe izbranih.
Slovenska vlada je od 2011 do danes zmanjšala zdravstveni proračun za 20%. V Parizu "morajo" zmanjšat stroške za 20 milionov evrov, kar bo prizadelo 75.000 zdravstvenih delavcev v 38 bolnišnicah. Lepo je prebrati, da zdravniki v Parizu, iz solidarnosti do sodelovcev podpirajo štrajk. Tudi mi moramo gojiti  solidarnost, medseboj in širše.

Kolega Kuštrin, ki dobro vodi našo stavko, rad pove da "nismo več v socializmu". Bi moral za tim stavkom postaviti vejco in dodati "žal".

Lep pozdrav
Dimitar Anakiev

PS. "Reforme" in "modernizacija" so seveda polepšani sinonimi za eufemizem "varčevanje".

Sunday, May 17, 2015

ZAKAJ PODPIRAM STAVKO ZDRAVNIKOV?





Dimitar Anakiev

ZAKAJ PODPIRAM STAVKO ZDRAVNIKOV?

"Kaj bo rekel narod", pravijo nekateri kolegi zdravniki, ki ne podpirajo zdravniške stavke. Takšna retorika pokaže jasno na dve stvari: najprej, nekateri so mnenja, da narod ne more razumeti razlogov za stavko zdravnikov. Na tem mestu je treba jasno povedati: ne glede na medijske manipulacije vlade Mira Cerarja (in tudi drugih slovenskih vladarjev), narod ni neumen, čeprav je mogoče, da del tega naroda res začasno nasede vladnim manipulacijam. In drugo, takšna retorika poskuša skriti vlado za narodom. Mi že dolgo, vsaj 20 let, nimamo več narodnih vlad, temveč slovenske vlade delajo v korist kapitala. V tem smislu so zdravniki del naroda, smo med tistimi, ki jih vlada eksploatira, sili v težko življenje in v težka delovna razmerja. Slovenske vlade so do sedaj uničile slovensko industrijo (ne doseže niti 50% prejšnje), gradbeništvo itn., zdaj je na vrsti javni sektor, kamor sodimo tudi zdravniki in vsi drugi zdravstveni delavci. Na primer, tako imenovana "reforma" NMP v Sloveniji, ki ravnokar poteka, po oceni Odbora osnovne zdravstvene dejavnosti  Združenja zdravstvenih zavodov (1) - slabša kakovost NMP v Sloveniji... Zato je nujno, da zdravniki in vsi drugi zdravstveni delavci branimo svoje pravice do dostojnega življenja in dela. S tem branimo tudi narod in to je treba narodu pojasniti.

(1) Omenjena ocena Odbora osnovne zdravstvene dejavnosti  Združenja zdravstvenih zavodov z dne 07.05.2015 je bila dostavljena tudi parlamentu RS.

17.05.2015

Sunday, March 8, 2015

IZBRISANI I DUH INTERNACIONALIZMA


Radno predsedništvo "Velike skupštine u osnivanju"  društava Izbrisanih pred velikim zadacima


Dimitar Anakiev
IZBRISANI I DUH INTERNACIONALIZMA

Obeležavanje godišnjice brisanja 25.671 Jugoslovena iz knjiga stanovnika Slovenije je ove (2015) godine imalo poseban značaj. Bila je to prva godišnjica nakon što je država, pod pritiskom Evropskog suda za ljudska prava, morala doneti zakon o otšteti Izbrisanima. Taj zakon je loš i po kvalitetu i po kvantiteu ali ipak Izbrisanima značajan jer ozakonjuje otštetu i tako im zvanično priznaje status žrtve državne politike šovinizma, koja je u celoj bivšoj Jugoslaviji zamenila dotadašnju politiku "bratstva i jedinstva". Država je morala zvanično priznati svoje kriminalno delovanje i to priznanje je posledica dugogodišnje borbe Izbrisanih protiv politike nacionalizma i šovinizma a pre svega je rezultat medjunarodne pomoći koju je izbrisanim Jugoslovenima pružila Italijanska komunistička partija (1), preko svojih advokata i evropskih poslanika. Duh internacionalizma, koji je jedna od glavnih osobina levice, bio je presudan sa ovu malu ali značajnu pobedu Izbrisanih protiv nacionalizma u Sloveniji i na Balkanu.
S druge strane bila je to prva godišnjica koju smo obeležili bez svojih istaknutih aktivista: Aleksandra Todorovića i Stojana Bubanje.
Na predlog autora ovih redova počelo  je stvaranje Velike skuštine izbrisanih, koja bi trebala neformalno da ujedini Izbrisane podeljene u različite grupe i društva. Ta podela Izbrisanih je rezultat državne politike "zavadi vladaj" (divide et impera) koja je prethodnu deceniju uspevala preko svojih eksponenata da značajno ohromi pokret Izbrisanih. Ova prva "Velika skpuština u osnivanju" koja je okupila članove dva društva (CIIA i ZID) izabrala je za svog radnog predsednika bivšeg narodnog poslanika Milana Aksentijevića. Diskutovane su razne teme a svakako je ključno pitanje multikulturnog karaktera pokreta Izbrisanih. Napuštanje politike multikulturalizma i prihvatanje politike nacionalizma, od strane žrtava nacionalizma, bilo bi negacija samog pokreta Izbrisanih i unišenje ne samo levičarskog duha internacionalizma koji je doneo rezultate borbi Izbrisanih, već bi to uništilo i sam pokret izbrisanih.
Na žalost, negativan uticaj društvenih prilika na poraženom i podredjenom Balkanu, odražava se i na pokret izbrisanih koji ne ostaje imun na medijima rasejane političke viruse. Aktuelna politika asimilira pojedince i ostavlja negativne posledice koje se ogledaju u sledećim glavnim crtama:

1-Preuzimanje nacionalističkih stereotipa
2-Političko i kulturno pojednostavljivanje i ograničavanje pokreta
3-Samovolja i nedostatak demokratičnih mehanizama
4-Umesto demokratije i kritičkog mišljenja ispostavljanje kulta ličnosti, folklora i rituala
5-Nedostatak bilo kakvog programa i programske načelnosti
6-Nastavak negativne selekcija pojedinih predstavnika Izbrisanih koje za račun države izabiraju organizacije tzv. "civilnih društava"

Naravno da pokret izbrisanih mora biti nacionalno emancipatoran ali nacija mora biti shvaćena kao politička, promenjiva (uslovna) kategorija a ne kao metafizička i religiozna, večna i bogom data, apsolutna dimenzija. Zato retrogradno nacionalno "prebrojavanje" Izbrisanih može biti samo politička manipulacija, baš takva kakvu praktikuju balkanski poltronski nacionalizmi i čiji su negativni rezultat, kao žrtve, i sami Izbrisani. Posle partije Zorana Jankovića, Alenke Bratušek i Mira Cerara pojavila se tendencija "Društva izbrisanih Aleksandra Todorovića". Sledimo li dosledno zvanične uticaje, po kojima su pobrojani lideri i njihove partije bili marionete vladajućeg kapitala, morali bi se pitati čija marioneta bi bilo društvo Izbrisanih koje bi umesto programa i programske načelnosti nudilo kult ličnosti? Čulo se je i o nekakvom savetovanju nekakvih stručnjaka koji su pokojnog Todorovića razglasili za "slovenačkog Malkoma-X". Takve i slične gluposti ukazuju na današnje mesto i politički nivo pokreta Izbrisanih.
Ukoliko govorimo o novom "pravnom" ili "zvaničnom" periodu pokreta izbrisanih, koje nastupa nakon zakona o odškodninama, čija manifestacija može biti i formiranje "Velike skupštine" tj. politika jedinstva pokreta Izbrisanih - ako je dozvoli država - onda moramo primetiti da ni o kakvom pokretu Izbrisanih i aktivizmu ne može biti reči ako ne nastaje na osnovu programskih načela, ako izbor rukovodilaca i način rada nije demokratski i iako ne izvire iz principa multikulturalizma, solidarnosti i internacionalizma. To su bazični postulati neophodni za osmišljavanje budućnosti pokreta.To su verovatno i novi zadaci izabranog radnog predsedništva u pripremi osnivanja Velike skupštine Izbrisanih. Želim ovim tekstom da otvorim diskusiju po svim pitanjima važnim za politiku aktivizma i političkog ujedinjenja pokreta Izbrisanih a pre svega za izgradjivanje platforme i programa pokreta Izbrisanih u pripremi za predstojeću osnivačku sednicu Velike skupštine Izbrisanih koja bi se po dogovoru dogodila 26.2.2016.


(1) http://www.rifondazione.it/primapagina/

Saturday, February 7, 2015

POSLEDNJI DANI ACE TODOROVIĆA - premijera filma





POSLEDNJI DANI ACE TODOROVIĆA

Film Dimitra Anakieva, 53 min, HDV
Nastopajo: Aleksandar Todorović, Stojan Bubanja, Toma Todorović, Vesna Todorović i drugi...
Podnapisi: srbohrvaščina

Premiera ob Dnevu Izbrisanih, 26.02.2015, Socialni center Rog, ob 19:00 uri

Friday, January 2, 2015

REVOLUTIONARY FILM-MAKING FROM EISENSTEIN TO ANAKIEV

 REVOLUTIONARY FILM-MAKING FROM EISENSTEIN TO ANAKIEV




Montage as a Radical Ethical Act: Revolutionary Film-making from Eisenstein to Anakiev


(Journal of Creative Geography)

Stuart C. Aitken

Department of Geography
San Diego State University


Over twenty years ago I wrote an essay that focused on montage as it is contextualized in what I called the image-event of film. Within this context, I defined these events as “images in motion over time through space with sequence” and produced an elaborate diagram to illustrate the process (Aitken 1991, 109). As a prosaic film technique, one of the primary intents of sequencing image events through montage is to condense space and time in particular ways – usually in short bursts – that leave an audience with an abridged but understandable narrative. Alternatively, as an extraordinary film technique, I wrote about image-events as creative processes where certain images when juxtaposed with others heighten awareness as a precursor to transformation and change; I was concerned about how montage shocked audiences into new realities. This was the original intent of Russian filmmaker, Sergei Mikhailovich Eisenstein, who pioneered montage as a "collision" of shots used to manipulate emotions (Eisenstein 1949). 


He believed that an idea should be derived from the juxtaposition of two independent shots, bringing an element of collage into film that told a new and different story. Eisenstein first used montage effectively in the Odessa steps sequence of Battleship Potemkin (1925) where a massacre by Tsarist troops is portrayed through a juxtaposition of images of neatly ordered soldiers firing repeated volleys of shots at the top of the stairs, Cossacks charging the crowd at the bottom of the stairs and, on the stairs themselves the montage jumps from an old woman wearing glasses, a young student, a schoolgirl and, famously, a mother who loses control of the pram containing her baby. The scene comes together to leave the audience with feelings about the undeniable brutality of the imperial Tsarist regime. This, I think, is the power of montage: it can take us beyond the mundane to an intense emotional and political engagement.

Run-of-the-mill filmmakers use the technique to abridge and condense narrative. Good filmmakers use it to engage audiences and shake them out of their sensibilities. Gilles Deleuze (1986, ix) suggests that movies grab us because they present preverbal intelligible content, which is not about any kind of existential or psychoanalytic lack or repressed desire but, rather, is about desire that is always positive. This takes Eisenstein in a different direction, because not only does it remove us from the bind of desire as a hole or lack we try to fill, but it positions us as active and positive in the creation of our own identities. Well, almost. Thankfully, Deleuze does not fall into the neo-liberal trap of burdening us with complete responsibility for our desires. He acknowledges that there is also something distinguishable from us (perhaps external but integrally tied to who we are) that affects our desires (It is Lacan’s big Other, Guy Debord’s society of the spectacle, Fred Jameson’s political unconscious, or whatever you want to call it). Here’s how Deleuze characterizes the internal/external processes interwoven through image-events: movementimages are comprised simultaneously of a perception-image that moves us from indistinguished knowledge at the periphery of our universe to a central subject position, and an action-image that is about our perception of things at the center of our universe and grasping the ‘virtual action’ of those things. Concurrently, there is the affection-image that “surges in the center of indetermination” between our perceptions and our actions (Deleuze 1986, 65). This is very much what Eisenstein had in mind when he talked about montage as a dialectical process. It is also precisely about the spatiality of montage; it is an affect that alludes to the “motion part of emotion that sloshes back and forth between perception and action” (Aitken 2006, 494). The effect of montage, then, points to an intensity that exceeds representation, but is also about shocking us into action. Montage, when done well, is more than just about condensing a series of images to proffer information efficiently.

As I sit in the movie theatre I want to be moved; I want to understand bodily and viscerally in ways that do more that suspend my disbelief, I want them to take me to new revolutionary places. I want the images speak to my poetic soul, and to the activist part of me that desires change in the form of radical ethical acts.

Eisenstein was working his magic with montage in the post-revolutionary communist Soviet Union. Dimitar Anakiev is a Serbian-born film-maker working in post-independence democratic Slovenia.

Both filmmakers are revolutionary in their politics and film practices. Amongst Anakiev’s films are three documentaries that portray the plight of the 25,671 people (including 5,600 children) who were officially erased from Slovenia’s permanent residents’ register and, as a consequence, lost basic human rights to health-care, education, housing and so forth. As a Slovenian of Serbian descent Anakiev was erased as part of the 1990s purge. Rubbed Out (2004) and Citizen A.T. (2010) tell the story of activist Aleksandar Todorović and other activist members of the Association of Erased Residents. Slovenia, My Homeland (2012) focuses on Irfan and Nisveta, who suffered horrendous abuses and privations during their erasure. Slovenia, My Homeland (2012) begins with a scene from Bled, an iconic picture-postcard lake in the Julien Alps used for touting Slovenia’s beauty, and a choir singing “Gloria in Excellus Dio.” The scene then switches to a ramshackled room where an American filmmaker is interviewing Irfan and Nisveta as they describe some of the abuses they suffered with erasure. Later, in a particularly poignant scene, Anakiev’s camera bounces between Irfan and Nisveta who are now in their respective apartments talking about the joy of their youth in Tito’s Yugoslavia and how their families were torn apart by the erasure. With each corresponding shot the camera pans in until we are focused on Irfan and Nisveta’s eyes. The whole movie is a powerful montage between state violence, erased people’s plight, official ambivalence, the destruction of youthful dreams and families torn apart. We are opened to Irfan’s joy in memories of youth when he was part of Yugoslavia’s Youth Work Brigade; Nisveta’s strength is seen as emanating from her Islamic faith and anger at being unable to return to Bosnia for her mother’s funeral. There is juxtaposition with the resilience of erased people and their willingness to organize politically and fight back. The final, powerful juxtaposition comes at the end of the film when we realize that Nisveta is one of the Catholic choir-members singing “Gloria in Excellus Dio.” Her ability to transcend religious differences between her Muslim culture and the Catholic choir are in sharp contrasted to the state violence against difference in the “ethnic cleaning” (to quote Todorović) of erasure.

As part of my embeddedness in Slovenia these last six months I’ve been talking to erased children and their families, as well as to filmmakers like Anakiev. I’ve also read everything by Slavoj Žižek that I can get my hands on; a tough task given that he writes faster than I read. Žižek (2014) latest tome is about events and transition, which speaks in some ways to the power of montage. He writes that “an event is [about] the effect that seems to exceed its causes – and the space of an event is that which opens up by the gap that separates an effect from its causes” (2014, location 63 of 2411). In this book, as elsewhere, Žižek is indebted to Deleuze. He also points out that there is something miraculous about events in terms of the ways they disturb the sensible (“the pure flow of (non)sense” (2014, location 96 of 2411)) and this is where he gets to political ruptures and radical ethical acts. Radical ethics are elaborated best by Žižek’s (2010, 326) Marxist focus on the “base” of freedom that disrupts “a traditional ethic of common sense and common decency among ordinary people,” As a neo-Lacanianist, Žižek wants to find ways to topple the big Other. He argues that this is only possible when there is simultaneously change from within that also changes “ensuing and pursuant external forces through un passage à l’acte” (Žižek 2010, 326) that radical transforms the subject and all her contexts.

By moving from despair to hope through activism, Nisveta, Irfan and other erased people radically transform themselves and those around them; last week (March 15, 2014) the European Court found in favor of the Slovenian government paying reparations to erased people who had filed suite, opening the door for more reparations and reconciliations. As an erased person, Anakiev’s radical ethical act was to give up practicing medicine to become a film-maker. He helped educate a generation of Slovenians through powerful films that juxtaposed the actions of politicians and rightwing nationals with the day-to-day privations of erased people. His use of montage reflects Eisenstein’s revolutionary dialectics and, ironically, Anakiev’s film practices raise awareness of the brutal imperialism that is sometimes embedded in what we have come to think of as democracy.



Aitken, Stuart C. (1991). A Transactional Geography of the Image-Event: The Films of Scottish Director, Bill Forsyth. Transactions, Institute of British Geographers. New Series. Vol. 16 (1), 105-118.
Aitken, Stuart C. (2006). Leading Men to Violence and Creating Spaces for their Emotions. Gender, Place and Culture. 13 (5), 491-507.
Deleuze, Gilles (1986). Cinema 1: The movement-image. Translated by Hugh Tomlinson and Barbara Habberjam. London: Athlone Press.
Eisenstein, Sergei (1949) A Dialectical Approach to Film From. Essay in Film Form. New York. Accessed March 16, 2014. http://interactive2.usc.edu/blog-old/wpcontent/ uploads/2010/08/Film_Form.pdf
Žižek, Slavoj (2010). Living in the End Times London and New York: Verso.
Žižek, Slavoj (2014). Event: Philosophy in Transit. New York: Penguin Books (Kindle
version).