WAS THE SOCIALIST FEDERATIVE REPUBLIC OF YUGOSLAVIA (SFRY) A WORKERS’ OR BUREAUCRATIC STATE?

Dimitar Anakiev

WAS THE SOCIALIST FEDERATIVE REPUBLIC OF YUGOSLAVIA (SFRY) A WORKERS’ OR BUREAUCRATIC STATE?

On the eve of the Second World War interesting debates about socialism were held. After Stalin had driven the October Revolution to the deadlock, extensivere-questionings of the Marxist practice were launched. Theories came in showers regarding the nature of the USSR. The three main theses were the following:

1. STALINISM=SOCIALISM. This thesis otherwise equally pleaded for by both imperialists and Stalinists argues that Stalinism is a natural continuation of Leninism and that Stalin’s USSR stands exactly for the social order which is generated from the proletarian revolution.
   
2. STALINISM = DEFORMATION OF SOCIALISM. This is Leon Trotsky's thesis which insists upon the fact that the USSR is still a workers' state though deformed by Stalin's usurpation of power. Trotsky claimed that Stalinist bureaucracy is not a class by itself since it does not possess means of production but it is only the caste that usurps the government.
   
3. SOCIALISM = STATE CAPITALISM. This is the thesis propounded by an Italian shoe salesman, Bruno Rizzi, who used it to oppose Trotsky. In its essence, it claims that bureaucracy is a new class and that socialism is nothing else but state capitalism, that is, the form of capitalism in which profit does not belong to a capitalist individual but to a collective of bureaucrats who manage it alienatedly from the working class, i. e., the revolution had never happened at all. The main idea of this supposition is to deny revolution as such; accordingly, October is only a coup d’état in which one group of power holders replaced another while the worker was not liberated at all; profit is again alienated from labor.

The Revolution in Yugoslavia came out victorious with 28 years of delay in comparison to the Soviet one which explains why more extensive thinking in the above-mentioned ways about the SFRY did not take place. Among our students involved in 1968 protests the dominant ideas were those of Bruno Rizzi. The major banner of the mutinous students was “Red bourgeoisie” which means that the students experienced Tito’s bureaucracy as a class(red bourgeoisie). We just have to remember Stevo Žigon reciting Robespierre speech on the “Marquis of the Revolution.” In Berlin the awarded film “Early Works” by Želimir Žilnik explicitly stated that the revolution is impossible. Even today some of our young Marxists speak about self-management as a project of state capitalism. How is it possible that the Yugoslav intellectuals and artists, all and sundry, accepted the thesis of the above-mentionedshoe salesman without giving any serious thought to the views of the Russian revolutionary who, after all, carried out the Revolution, was victorious at the battlefield fighting against the counter-revolutionary White Guard and its helpers and then opposed, wholeheartedly, Stalin’s terror?

All of us who used to live in the SFRY can give firm first-hand testimony that Bruno Rizzi’s thesis is not correct. Namely, the profit of the socialist society was structurally accessible through the right to labor, the right to education andother rights including the policy of peace. Deformations were, naturally, present, but it is incorrect to claim that the working class was estranged from profit. Regarding the nature of ownership over the means of production Yugoslavia was, just like the USSR, a workers' and not a bureaucratic State.

In Jelšane, September, 9, 2015

DA LI JE SFRJ BILA RADNIČKA ILI BIROKRATSKA DRŽAVA?

Dimitar Anakiev

DA LI JE SFRJ BILA RADNIČKA ILI BIROKRATSKA DRŽAVA?

Pred Drugi svetski rat vodile su se zanimljive rasprave o socijalizmu. Nakon što je Staljin doveo Oktobarsku revoluciju u ćorsokak počela su široka preispitivanja marksističke prakse. Pljuštale su teorije o prirodi SSSR-a. Tri glavne teze bile su sledeće:

1. STALJINIZAM=SOCIJALIZAM, Ova teza koju su zastupali jednako imperijalisti i staljinisti tvrdi da je staljinizam prirodni nastavak lenjinizma i da je baš staljinov SSSR društveni red kakav nastaje iz proleterske revolucije.

2. STALJINIZAM=DEFORMACIJA SOCIJALIZMA, Ovo je teza Lava Trockog, koji insistira na toma da je SSSR i dalje radnička država iako deformisana Staljinovom uzurpacijom vlasti. Trocki je tvrdio da staljinistička birokratija nije klasa po sebi jer ne poseduje sredstva za proizvodnju već da je to samo kasta koja je uzurpirala vlast.

3. SOCIJALIZAM=DRŽAVNI KAPITALIZAM, Ovo je teza italijanskog prodavca cipela Bruna Rizzija, koji se njome suprotstavio Trockom. Suština ove tvrdnje je da je birokratija nova klasa i da socijalizam nije ništa drugo nego državni kapitalizam - oblik kapitalizma u kojem profit ne pripada individualnom kapitalisti već kolektivu birokrata koji upravljaju sa njim otuđeno od radničke klase tj. do revolucije nikad nije ni došlo. Glavna ideje ove tvrdnje je negirati revoluciju kao takvu, Oktobar je po njoj samo državni udar u kome je jedna grupa vlastodržaca zamenila drugu a radnik nije postao oslobođen, profit je opet otuđen od radnika.

Revolucija je u Jugoslaviji pobedila sa 28 godina zakašnjenja u odnosu na sovjetsku pa zato do širih razmišljanja o prirodi SFRJ na takav način nije došlo. Među našim studentima koji su protestovali 1968 dominirale su ideje Bruna Rizzija. Glavni transparent pobunjenih studenata bio je "crvena buržoazija" a to znači da su studenti 1968 doživljavali titovu birokratiju kao klasu (crvenu buržoaziju); sećamo se kako je Stevo Žigon recitovao Dantonov govor "markizi revolucije". U Berlinu nagrađeni film Želimira Žilnika "Rani radovi" eksplicitno tvrdi da je revolucija nemoguća. Čak i danas neki naši mladi marksisti govore o samoupravljanju kao projektu državnog kapitalizma. Kako je moguće da su jugoslovenski intelektualci i umetnici listom prihvatili tezu italijanskog prodavca cipala a nisu ozbiljno razmotrili misli ruskog revolucionara koji je tu revoluciju izveo, pobedio na bojnom polju kontrarevoluciju Belu garde i i njenih pomagača, i zatim se suprotstavio celim svojim životom Staljinovom teroru?

Svi mi koji smo živeli u SFRJ možemo iz prve ruke dati čvrste dokaze da teza Bruna Rizzija nije tačna. Naime profit socijalističkog društva bio je strukturalno dostupan kroz pravo na rad, pravo na školovanje i druga prava uključujući politiku mira. Deformacije su svakako bile prisutne ali netačno je tvrditi da je radnička klasa bila otuđena od profita. Jugoslavija, baš kao i SSSR, bila je po karakteru vlasništva nad sredstvima za proizvodnju radnička a ne birokratska država.

U Jelšanama, 9.9.2015

JESU LI NAŠI SINDIKATI ŽUTI ILI CRVENI?

Dimitar Anakiev

JESU LI NAŠI SINDIKATI ŽUTI ILI CRVENI?

Kada je krajem februara 1919 u Moskvi osnovana Komunistička internacionala odmah je, iste godine, u Amsterdamu održana osnivačka skupština internacionale žutih sindikata. Žuti sindikati su organizacije radnika koji štite svoje gazde jer im gazde daju posao. To su sindikati osnovani i finansirani od samih vlasnika kompanija. Žuta boja zato što odbacuju crvenu, boju socijalizma. Žuti sindikati odbacuju klasnu borbu i proklamuju klasnu saradnju. S obzirom da žuti sindikati krše radnička prava zabranjeni su 1935 godine američkim saveznim zakonom a 1949 ih zabranjuje i međunarodno radničko pravo (ILO konvencija 98, član 2).

Dva slovenačka lekarska sindikata Fides i Praktikum zakazala su za ovaj septembar lekarski štrajk do ispunjenja sindikalnih zahteva za povećanjem plata i poboljšanja uslova rada. Aprila je bio uspešno sproveden jednodnevni štrajk upozorenja. Više od 90% lekara podržalo je svoje sindikalne vođe a pridružio se i sindikat sestara. To znači odbaciti mere štednje EU. To znači pad slovenačke vlade. I šta se desilo? Ništa. Evo septembra obavijenog jesenjenjom tišinom. Opalo lišće ćuti. Predsednici odgovarajućih partija pozvali su, izgleda, sindikalne vođe i rekli im da se povuku...

Kada mi je ovog juna predsednik i osnivač sindikata Praktikum (Sindikat lekara opšte prakse) upao u reč zato što napadam vladu, i kada sam ga upozorio da sindikalisti normalno napadaju vladu, "po opisu radnog mesta", odgovorio mi je "moja vizija je drugačija...". Očito su njegove sindikalne vizije obojene žutom bojom. A tako je i sa drugim sindikatima, to je naša kolonijalna, poststaljinistička, stvarnost. Za nas na Balkanu ne važe međunarodno radničko pravo, mi smo jednostavno porobljeni i kao u nekadašnjoj reklami Lesnine "podvučeni žutim".

DOKAPITALIZACIJA ZDRAVSTVA

Diskusija znotraj  sindikata Praktikum:

Spoštovane kolegice in kolegi,

V času, ko narod Grčije izreka zgodovinsko nezaupnico svetovnemu kapitalizmu, je nam, na srečo - kot pravijo - zgodovina obrnila hrbet (napredovali smo v nepomembno, "periferno državo", po ministru Mramorju) in nas nihče nič več ne bo vprašal, le delati moramo, to kar nam naročijo, jesti kar nam skuhajo minister Marmor in podobni, pa vendarle te dni beremo, da je NKBM, ki smo jo davkoplačevalci dokapitalizirali z 900 milijoni evri, prodana za 250 (oziroma 190). Nekdanji guverner NBS, g. Arhar, je povedal le, da je primanjkljaj v višini 710 milijonov rezultat "slabih praks". Seveda ne vemo, kje je ta denar končal in kdo je odgovoren za "slabe prakse". Ker je prodajo opravila vlada, ki načrtuje nadaljnje krčenje slovenskega zdravstva (t.i. "reformo"), menim, da vlada (ali vlade), ki se javno in brezskrbno legitimirajo s slabimi praksami ne morejo lotevati reform v zdravstvu.
Na osnovi tega predlagam, da se zdravstvene reforme lahko loti samo vlada, ki priskrbi denar za reformo, opravi široko javno razpravo o reformi in izdela transparenten program reforme, vključno z razvidnimi finančnimi predpostavkami, na osnovi katerih bo jasno, da se bo zdravstvo vrnilo na zeleno vejo. Kar pomeni tudi vračilo -20% zdravstvena proračuna in nadaljnjo proračunsko dokapitalizacijo zdravstva. Če se lahko dokapitalizirajo banke, ki se potem podarjajo tujcem, zakaj se ne bi dokapitaliziralo zdravstvo, ki služi dobrobiti tega naroda?

Dimitar Anakiev

KDO JE BOLAN: ZDRAVSTVO ALI VLADA?

Dimitar Anakiev
KDO JE BOLAN: ZDRAVSTVO ALI VLADA?

V včerajšnjem nagovoru na Brdu pri Kranju je predsednik vlade Cerar postavil diagnozo slovenskega zdravstva. Povedal je, da zdravstvo bolno in predpisal terapijo (1).
V terapiji ne boste našli ničesar konkretnega. Le leporečil je, obračal floskule o humanosti in enakosti za katere vsi vemo, da jih ni ter, da jih tudi z njegovo "reformo" ne bo. Kvečemu se bo neenakost še povečala. "Reforma" je namreč kodirana šifra za novo krčenje zdravstvenega proračuna. Cerar ne upa povedati, da so v zadnjih petih letih zdravstveni proračun že zmanjšali za 20% (Vprašanje pa je, kdo jim je to dovolil? Ali so vprašali sindakate v zdravstvu? Ali so o tem bile vodene javne razprave?) Ta zelo bistven podatek, o zmanjšanem zdravstvenem proračunu za celih 20% v zadnjih petih letih, bi morali imeti ves čas na umu in ga stalno porivati v ospredje, ves čas. Morali bi vprašati kolikšno dodatno krčenje sredstev za zdravstvo se predvideva po "reformi"? Ali je z 30-40% manjšim proračunom še mogoče govoriti o javnem zdravstvu v Sloveniji? Če pa bo zdravstveni proračun po "reformi" manjši samo za dodatnih 5% (skupaj 25%) potem naj to Cerar javno pove. Seveda ne bo nič povedal. Hlinil bo dobrohotnika in se mistično smehljal in pokimaval. Realno stanje bomo ugotovili čez 5-10 let, podobno kot zdaj, ko se sprašujemo, kako se je v zadnjih petih letih neopazno zmanjšal zdravstveni proračun Slovenije za kar 20% ?
Cerar na koncu nagovora le odkrije razloge za "reformo": dobrohotno pove, da denarja za zdravstvo ni. To pove kar tako in pričakuje, da bo to kar tako sprejeto. Naivnež. Verjetno meni, da je predsednik vlade plačan za to, da pove javnosti da je blagajna prazna? Ali naj mu ploskamo? Njegovo delo je namreč zagotoviti denar. Od nas, davkoplačevalcev, brez milosti pobira denar  s pomočjo armade rubežnikov in izterjevalcev. Zdaj pa kar takole dobrohotno, "ni denarja"... Če denarja res ni, potem naj najprej ukine svojo vlado (itak o vsem odloča Bruselj) potem pa zdravstvo. Zdravniki in zdravstvo so potrebni, on, g. Cerar, in ga. Milojka, pa ne vem, če sta tako zelo potrebna.
Gospod predsednik vlade je torej na Brdu pri Kranju povedal, da je nesposoben zagotoviti denar za zdravstvo, čeprav ga davkoplačevalci za to plačujemo. Obvešča nas tudi, da nas mora zaradi svoje nesposobnosti še dodatno skrajšati in skleščiti ter, da bo to dejavnost imenoval "reforma" nas pa "bolniki".
Tukaj moram g. Cerarju jasno in javno povedati sledeče: najprej, sam se ne počutim bolanega. Drugič, v slovenskem zdravstvu vidim zdrave ampak preobremenjene ženske in moške, ki težko delajo za dobro pacientov in so za to zelo skromno plačani, medtem, ko se g. Cerar in g. Junkers zabavata po belem svetu na naš račun.  Od kod Cerarju pravica do tega, da slovensko zdravstvo imenuje za "bolnika"? Jaz bi rekel prej nasprotno: slovensko zdravstvo je eden najbolj zdravih segmentov družbe, bolniki pa so tisti, ki nam neomogočajo, da delamo v primernih pogojih in za primeren denar. Bolnik ste Vi, g. Cerar, ki klestite in prerasporejate denar, bolnik je ga. Milojka in celotna slovenska politika. Pričakujem, g. Cerar, da se boste drugič opravičili, ko nas klasificirate kot bolnike in nam pri tem še grozite da nas boste, verjetno za "dobrobit ljudstva", še malo bolj materialno skrčili - če Vam bomo to dovolili, seveda.

(1)(https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/cerar-zdravstveni-sistem-je-bolan-potrebni-so-tudi-radikalni-ukrepi/367431)

POLITIČNI PRITISK NA ZDRAVNIKE V BOLGARIJI

POLITIČNI PRITISK NA ZDRAVNIKE V BOLGARIJI

Bolgarska vlada, ki trenutno izvaja zloglasno "reformo" bolgarskega zdravstvenega sistema (beri: privatizacijo, centralizacijo in redukcijo, ki meji na genocid po mnjenju številnih Bolgarov) sooča se z nasprotovanjem nekaterih uglednih zdravnikov in tudi dela politike. Tako je župan Plovdiva, drugega mesta po velikosti, začel zbirati podpise občanov proti reformi zdravstva, pri kateri se predvideva prodaja 72 bolnišnic, kar bo bolgarsko podeželjelje oropalo dosedanje bolnišnične obskrbe. V intervju za časopis Standard predsednik Združenja občinskih bolnišnic, dr. Nedelko Totev, je zdravstveno reformo označil za absurdno. Bolgarski zdravstveni minister, v ZDA šolani anesteziolog dr. Peter Moskov, je te dni že ukrepal proti nakaterim oponentom, tako je zamenjal predstojnika bolnišnice Sv.Ivan Rilski, dr. Dečo Dečeva. Bolgarska vlada pa te dni začenja izvajati politični pritisk na zdravnike skozi različne medijske kampanje in tudi skozi parlamentarno proceduro. Namreč koalicijski partner desničarski vladi Bojka Borisova, obskurni Patriotski front, ravno zdaj podaja v parlamentarno proceduro Zakon o registru zdravniških napak. Ta zakon predvideva uvajenje nekakšnih kartotek strokovnih napak za vsakega zdravnika, na bazi katerih se bo odločalo o licenci za delo. O registru zdravniških napak poroča dnevnik Trud ("Delo") kot o koristni metodi izboljšanja kvaliteta zdravstva: http://www.trud.bg/Article.asp?ArticleId=4815658
Tako vlada, ki v imenu "progresa" vrača nazaj bolgarsko zdravstvo v predvojno obdobje, pritiska na zdravnike, verjetno zato da se slučajno ne bi ponovila ljudska nepokorščina iz leta 2013, ko je Borisov moral odstopiti zaradi oderuških cen električne energije v sicer že privatiziranem energetskem sistemu (Razen nuklearke Kozloduj, ki proizvaja 40% el. energije, Bolgarija je po hitrem postopku privatizirala proizvajanje in distribucijo električne energije. Velik del bolgarske energetike so odkupili tujci, ki se ne strinjajo z maksimiranjem cen... Zdaj, takorekoč isti akterji privatizirajo bolgarsko zdravstvo...)  V zadnjem desetletju se število v Bolgariji živečih Bolgarov zmanjšalo za 1 milion.

D.A.

POROČILO O "REFORMI" ZDRAVSTVA V REGIJI (Zdr. sindikat PRAKTIKUM)

Spoštovane kolegice in kolegi,

poročam o t.i. "reformah" zdravstva v regiji in EU, zato da bi imeli širšo sliko in razumeli kaj se dogaja z zdravstvom tudi pri nas.
V Bolgariji trenutno poteka privatizacija zdravstva. Nov zakon izenačuje privatne in državne bolnišnice. To se pravi, država ne bo več financirala državnih bolnišnic. Točno 72 državnih bolnišnic v Bolgariji se od danes prodaja. Število dispanzerjev je zmanjšano za polovico (podobno kot pri naši "reformi" NMP), eni dispanzerji so priključeni bolnišnicam, ki pa se seveda prodajajo.
Bralci teksta v dnevniku "Sega" ("Zdaj") takšne reforme imenujejo: "genocid": http://www.segabg.com/article.php?id=754269

Povsod v trdnjavi kapitala, ki se imenuje EU, potekajo podobni procesi. Vedeti torej moramo, da naše plače in situacijo v zdravstvu ne narekuje Milojka, temveč kapital iz Bruslja. Tudi če bo Milojka padla, bo tisti, kateri bo prišel za njo delal isto. Zloglasna "fiskalna pravila" je takoj po padcu Janševe vlade uvedle vlada Bratuškove brez polemike. Naši politiki, žal, ne tekmujejo z različnimi programi; tekmujejo le kdo bo boljše služil nadrejenim. Zato je realistično pričekovati težke
čase in zelo trdo borbo za pravice delavcev v zdravstvu.
V tem trenutku v Parizu poteka stavka 8.000 zdravstvenih delavcev, kateri kot mi, zahtevajo boljše pogoje dela in večje plače:
http://www.english.rfi.fr/france/20150521-paris-area-hospital-staff-strike-protest-reforms
Namreč, francoska vlada, tako kot slovenska, mora skrčiti financiranje javnega sektorja. To je t.i. "varčevanje" pri katerem gre za to da se javna sredstva preusmerijo v privatne žepe izbranih.
Slovenska vlada je od 2011 do danes zmanjšala zdravstveni proračun za 20%. V Parizu "morajo" zmanjšat stroške za 20 milionov evrov, kar bo prizadelo 75.000 zdravstvenih delavcev v 38 bolnišnicah. Lepo je prebrati, da zdravniki v Parizu, iz solidarnosti do sodelovcev podpirajo štrajk. Tudi mi moramo gojiti  solidarnost, medseboj in širše.

Kolega Kuštrin, ki dobro vodi našo stavko, rad pove da "nismo več v socializmu". Bi moral za tim stavkom postaviti vejco in dodati "žal".

Lep pozdrav
Dimitar Anakiev

PS. "Reforme" in "modernizacija" so seveda polepšani sinonimi za eufemizem "varčevanje".