NI ALTERNATIVE BREZ RAZREDNEGA BOJA

 

NI ALTERNATIVE BREZ RAZREDNEGA BOJA

(Odgovor na pobudo o ustanovitvi kvazi-uporniške stranke “demokratičnega socializma”)

Vstajniki iz vstajniških gibanj po Sloveniji, ki so se prebudila ob spoznaji, da živimo v kompradorski državi, prepogosto ne znamo in ne zmoremo jasno odgovoriti na vprašanje o alternativah kapitalističnemu neokolonializmu, ki več kot očitno vlada Sloveniji s pomočjo lokalne oligarhije. Omenjajo se kozmetične rešitve, ki pa ne vplivajo na bistvo, in sicer, da je slovenska država instrument velikega kapitala, da se slovenske vlade sestavljajo po tujih veleposlaništvih ter da nove vlade nadaljujejo s politiko starih, ne da bi mignile z očesom, češ “tako pač je”. Zahtevajo se zamenjave ljudi, namesto, da bi se za cilj postavila zamenjava sistema, ki omogoča nesramno odkrito plenjenje delavskega razreda in narodne lastnine.

Očiten primer je t.i. “slaba banka”, kar je eufemizem za legalizacijo več milijard evrov nepovratnih kreditov, ki jih bomo odplačali davkoplačevalci, namesto tajkunov, ki so denar porabili. Živimo torej v državi, ki izbranim osebam podarja milijarde našega denarja, in za to nihče ne odgovarja, čeprav so vsi akterji “dobrodelnih” kreditov dobro znani: od predsednika “dobrodelne” vlade, g. Ivana Janše (umetniško ime “Janez”), prek njegovih bančnih nadzornikov (Žiga Lavrič, Igor Marinšek...) do upravljavcev “dobrodelnih” bank (najbolj “dobrodelno” banko NLB je upravljal takratni prijatelj tajkuna Igorja Bavčarja, g. Marjan Kramar, in tu sta bila še Matej Narat, Slavko Jamnik in drugi). Živimo v državi, ki tajkunom dovoljuje neplačevanje milijonov evrov davkov (tistim tajkunom, ki so bili prej “dobrodelno” financirani z našim denarjem). Živimo v državi, kjer se imena akterjev tega “dobrodelnega” ropa ne smejo niti omenjati v kontekstu pregona, kaj šele resnično preganjati.

Vrhunski znanstveniki ekonomskih znanosti (na primer: Jože P. Damjan) leta in leta razvijajo variante “slabe banke”, ki naj bi bila najboljša in najbolj učinkovita rešitev, ki bo najmanj stala davkoplačevace, ne da bi se kdo spomnil obsoditi najemnike kreditov in jih prisiliti, da sami vrnejo izposojen denar. Roparska klika je posredno ali neposredno na oblasti, podpirajo pa jo tuji gospodarji, zato tako normalne ideje o vrnitvi izsposojenega denarja, ki veljajo za vse neprivilegirane državljane, ne izgledajo izvedljive. V takšni državi živimo in jasno je, da kozmetični popravki ne bodo polepšali njenega grdega obraza, še manj pa ustavili plenilski pohod kapitalizma.

Zato idealistični koncepti niso alternativa in ideja “demokratičnega socializma” ne bo prinesla spremembe. Tavtologija “demokratični socializem” pokaže še najmanj to, da avtorji omenjene fraze, snujejo “socializem brez marksizma” (kot nekakšno kavo brez kofeina), pokaže pa tudi, da reakcionarni stalinizem dojemajo kot resnični socializem (buržoazno podtikanje, ki ustvarja terminološko zmedo). Avtorja izraza “demokratični socializem” morata na koncu priznati, da gre za populistično sestavljanko z namenom prilagoditi se kapitalističnemu potvarjanju terminologije, ki demonizira bazične marksistične izraze in vse uporabnike sili v vratolomno terminološko akrobatiko, ki pa ne more obstajati če se ne ogradi od osnovnih marksističnih idej; uporabnike torej sili v svojo (tudi terminološko) “demokracijo”, ki je conditio sine qua non (“pogoj brez katerega se ne more”). “Demokracija” pa ni alternativa.

Alternativa je razredni boj. Alternativa je izstop iz EU in NATO. Alternativa je “Troika go home”...

Alternativa je politika miru. Alternativa je pravica do dela in šolanja. Alternitiva je svobodno povezovanje svobodnih naradov, namesto povezovanj roparskih kapitalističnih inštitucij EU. Alternativa je narodna suverenost. Alternativa populizmu je obrobnost (če je nujna) in vztrajanje pri resnici. Alternativa je svobodna uporaba marksističnih idej. Alternativa je prebijanje korak za korakom... Samo razredni boj odpira možnost alternative.

Če bi bila Slovenija resnično suverena in neodvisna dežela, zunaj klešč EU in NATA – tako kot je na primer suverena Islandija – potem bi bankirji in tajkuni končali na sodišču in bi se škoda lahko poravnala v prid neprivilegiranim državljanom. Namesto tega črni baroni slovenske “demokracije” strašijo brez strahu, da bi se jim kaj zgodilo.

Odgovor na uničevalni val kapitalističnega razrednega terorja ni “demokracija”, pacifizem, eskapizem v banalnost in nepomembnost, temveč le in edino: razredni boj. Razredni boj ustvarja alternative.

Razredni boj ni deklaracija, ni “neposredna demokracija”, ni lokalni skvot, ne medijsko gledališče “demokracije”: razredni boj je obrt (metodologija), znanost in organizacija v enem. Razredni boj zahteva posvečene in izurjene ljudi – tako je, če hočete – zahteva svojo avantgardo, ki se je pripravljena posvetiti ciljem razrednega boja in ostati dosledna in neskorumpirana. Avantgarda pomeni neskorumpiranost, vztrajnost, posvečenost... Zaradni strahotne premoči kapitalizma je preboj mogoč le korak za korakom, od človeka do človeka, morda včasih tudi na skrivaj, ampak nikoli ne lažno, nikoli ne pokesano in zahrbtno, ker–za resnico gre! Resnica ne sme biti ponižana! Resnica ni nikoli na kolenih, nikoli se ne plazi po tleh. Pomembno je govoriti resnico, ker je razredni boj–boj za resnico; resnica je revolucionarna in odpira horizonte možnosti. Vsako zamegljevanje resnice je reakcionarno. Vsako omahovanje je kapitulacija.

Zato še enkrat in dokončno: samo razredni boj odpira alternative. Ni alternative brez razrednega boja. Pobuda stranke “demokratičnega socializma” ne prinese alternative, saj je metoda njihovega delovanja globoko buržoazna – ne prinese razrednega boja temveč le boj za parlamentarno oblast. Pravijo, da ne izključujejo razrednega boja in revolucionarnih metod, temveč, da bodo te morda prišle na vrsto takrat, ko (z milimi sredstvi) pridejo na oblast. Pravijo tudi, da jim marksizem ni tuj, ampak, da ne smejo omenjati komunizma, ker bodo volilci ob pomenu te besede pobegnili v Spar. Razen buržoaznih strank takšen populizem najdemo le pri kvazi progresivnih bonapartističnih režimih nerazvitih dežel. Ali je to ta “demokratičen” pristop, ki bo izboljšal kvaliteto socializma, da bo končno postal naša zgodovinska izbira? Očitno gre za zelo naivne mladeniče, ki želijo narediti “nekaj dobrega” ampak ne zberejo poguma za zgodovinski preboj. Ali pa gre za klasično buržoazno politično opereto, v kateri se eno govori, drugo dela, tretje snuje in vse skupaj samo zaradi tega, da bi se ugrabil košček buržoazne oblasti, ki je iznajdljivim, kooperativnim in korumpiranim itak že na voljo ves čas. Vsekakor pobudniki “demokratičnega socializma” niso prvi poznavalci marksizma, ki ga poskušajo “izboljšati”, “modernizirati”, “reformirati” in narediti “demokratičnim”. Rezultati izboljšav so na dlani.

Danes je očitno, da ne potrebujemo “izboljšanje” marksizma, ki bo bolj prijazen do kapitalizma in “demokratičen”, temveč potrebujemo dosledne in pravoverne borce za delavski razred – borce proti kapitalistom. Takšni se ne vidijo vsak dan po televiziji in po medijih. Gonilna sila razrednega boja ni univerzitetna diploma, temveč jeza in želja po korenitih spremembah. In še zadnjič: ni alternative brez razrednega boja. Alternative ne padajo z Marsa, ne pridejo iz skvotov, ali iz univerzitetnih laboratorijev: alternative ustvarja razredni boj.

(Povzetek iz FB "Razredni Boj")