TODOROVIĆ vs. FAŠISTI

Aleksandar Todorović
i slovenački organi








TODOROVIĆ ALEKSANDAR
Kvedrova 5
2250 PTUJ

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI
Tavčarjeva ulica 9
1000 LJUBLJANA

v Ptuju, dne 15.10.2006


Zadeva: Opr.št.: III K 37/2003


ODGOVOR na zasebno tožbo


Najprej vljudno prosim sodišče za toleranten pristop do mojih morebitnih proceduralnih napak, če se mi bodo dogajale. Nisem pravnik, zato ne poznam, ali pomanjkljivo poznam običajni sodni postopek.

Odvetnika si namreč nisem mogel najeti, ker je moje gmotno stanje zadnjih 15 let zelo slabo, zaradi nezakonitega in protiustavnega ravnanja upravnih organov napram določeni skupini ljudi, katere pripadnik sem tudi sam. Neustavnost ravnanja – izbrisa iz RSP je US ugotovilo kar v dveh odločbah. Vsi trije moji sedanji tožniki so bili v času izbrisa (ali vzdrževanja nezakonitega stanja) na zelo odgovornih položajih, kar je posledično pripeljalo tudi do tega spora, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Očitano mi kaznivo dejanje bi naj storil v lokalu poslovne stavbe POP-TV, po oddaji Trenja, v kateri smo sodelovali vsi udeleženci v tem postopku, kot so navedli tudi tožniki. S tem, da so tožniki neutemeljeno bistveno zmanjšali pomen svojega sodelovanja v oddaji, ko trdijo, da so sodelovali kot »gosti«. V širšem pomenu besede smo kot »gosti« oddaje namreč sodelovali vsi.

V oddajo sta bila oba tožnika (razen ga.Mesojedec) povabljena zaradi svojega položaja, ki sta ga zasedala v času neustavnega izbrisa, torej kot zagovorniki ravnanja (oblasti) – upravnih organov v primerih izbrisanih. Sam pa sem sodeloval kot ustanovitelj in tedanji predsednik Društva izbrisanih, torej v bran človekovih pravic izbrisanih. Kot žrtev protiustavnega izbrisa iz registra stalnih prebivalcev leta 1992 pa tudi svojih pravic.

- 3.odst.169.člena KZ med drugim pravi, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi pri izvrševanju politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, zato ne morem pristati na poskus tožnikov, da izkrivijo namen oddaje, ki je bila čisto politična, ter da zmanjšujejo pomen njihovega sodelovanja v oddaji.

I. Zato, in iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju smatram, da mi tožniki z namenom zaničevanja očitajo, da sem storil kaznivo dejanje po 169.členu KZ.

II. in ne priznavam očitanega mi kaznivega dejanja po členu 169/I KZ,

Vljudno prosim sodišče, da si vzame čas in prouči vse moje navedbe in dokaze, ter mi tako omogoči pošteno sojenje, kljub izostali pravni podpori. Prav tako prosim sodišče, da takoj opozori tožnike, naj pravilno navajajo moje ime in priimek. Nisem namreč Todorovič Aleksander, temveč sem Todorović Aleksandar.

Dokazi:
K tč.I: Predlagam sledeče dokaze:


1. prošnja za povrnitev nezakonito odvzetega mi statusa stalnega bivališča iz leta 1992.

2. Dokaz o vrnitvi statusa šele leta 1996, kar je v primerjavi z večino izbrisnih zelo hitro.

3. Rojstni list, kot dokaz o psihičnem izčrpavanju mene, in o kršitvi otrokovih pravic moji hčerki, rojeni 16.3.1993, iz katerega je razvidno, da je občinski matični urad ne glede na moje uradno priznanje očetovstva, otroku izdal rojstni list s prazno rubriko o očetu. Na ta način so upravni organi mojega otroka držali v statusu otroka brez očeta kar tri leta. Prosim sodišče, da prouči konvencijo o otrokovih pravicah.

4. Prošnja pristojnemu organu za izdajo osebnega delovnega dovoljenja leta 1996. Ob tem moram opomniti, da pred letom 1996, nisem mogel niti zaprositi za delovno dovoljenje, saj sem do takrat živel brez svoje krivde v prisilno ilegalnem stanju, brez vsakršnega osebnega dokumenta.

Obrazložitev:

Tožnik, g. Slavko Debelak, v času neustavnega izbrisa državni podsekretar in direktor uprave za upravnopravne zadeve na MNZ, je tedaj v oddaji Trenja trdil, da do izbrisa sploh ni prišlo. Tožnik, g. Andrej Šter, nekdanji minister na MNZ pa, da smo bili »prestavljeni« iz ene evidence v drugo. Razen tega je g. Andrej Šter (kar je sam javno povedal) eden tistih, ki je v skupščini še pred izbrisom glasoval proti sprejemu amandmaja, ki sta ga predlagali takratni stranki ZSMS-LS in ZKS-SDP in bi preprečil izbris, torej poznejšo kalvarijo in trpljenje na tisoče ljudi. V družbeno političnem zboru sta amandma zagovarjala dr.Lev Kreft in Metka Mencin. Problem ni bil spregledan, ni bil napaka, temveč zavestno dejanje.

V obrazložitvi svoje zasebne tožbe pa tožniki sedaj navajajo, da – citiram: »Zasebni tožniki niso z ničemer izzvali obdolženca, da bi ga razžalili, vse pa je sledilo razpravi v oddaji Trenja, ki so tega dne obravnavala vprašanja izbrisanih iz seznama državljanov Republike Slovenije.«

V tem enem stavku sta kar dve neresnični navedbi in sicer:
- da zasebni tožniki niso z ničemer izzvali obdolženca in druga
- da je razprava v oddaji Trenja tega dne obravnavala vprašanja izbrisanih iz »seznama državljanov Republike Slovenije«.

Celo pred sodiščem, ko mi očitajo razžalitev njihove časti in ugleda, 15 let po nezakonitem izbrisu, dobra 3 leta po že drugi odločbi Ustavnega sodišča in ob dejstvu, da so v času protiustavnega ravnanja vsi aktivno - na visokih položajih, delovali v upravnih organih in so zelo dobro seznanjeni s posledicami izbrisa, tožniki ne morejo preko svojega ignorantskega odnosa do problema grobih kršitev človekovih pravic, kar osebno smatram za nedopustno grobo zaničevanje in žalitev. Tožniki, »strokovnjaki na področju pravnega urejanja osebnih statusnih razmer..«, kot se sami predstavljajo, namreč predobro vedo, da je vseh na tisoče tragedij, ne samo moje, povzročil neustavni izbris iz registra stalnega prebivalstva in ne iz nekega »seznama« državljanov Republike Slovenije.
Prosim sodišče, da mi omogoči, ali da samo vpraša tožnike zakaj smatrajo, da žrtve izbrisa ne znamo ločiti »seznama državljanov« od registra stalnega prebivalstva.


Ali je takšen ignorantski (kot da se ni nič zgodilo), »štoserski« odnos do, v državi Sloveniji najštevilčnejšega, sistematičnega kršenja človekovih pravic doslej, za razumeti kot norčevanje, zasmehovanje ali zaničevanje mene in celotne populacije žrtev izbrisa?


5. Dne 27.2.1992 je bila vsem občinskim organom poslana za izbris odločilna »Depeša št. 0016/4-14968, ki jo je podpisal eden od tožnikov, g. Slavko Debelak. Bila je navodilo Upravnim enotam za izbris. Tožnica, ga. Mesojedec pa je skrbela za njeno izvajanje.
V tej depeši je zapisano, naj se prične z »razčiščevanjem evidenc« tistih nekdanjih državljanov SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo. V ta namen je bil že »izdelan projekt računalniškega vodenja evidenc tujcev«. V Sloveniji je bil voden register stalnega prebivalstva od leta 1982 do leta 1991, ko je notranje ministrstvo izdelalo dve novi računalniški funkciji, s pomočjo katerih je bila vzpostavljena nova evidenca tujcev v okviru registra stalnih prebivalcev. Ena za tujce iz različnih držav sveta, tedaj živečih v Sloveniji, ki jim tudi leta 1992 upravni organi statusa niso spremenili, natanko tako, kot mora biti. Pri 18.305 osebah iz bivše skupne države, pa so namesto stalnega prebivališča na UE vpisali, da je od 26.2.1992 njihovo prebivališče neznano, ali pa prebivajo na območju republike, v kateri so se rodili. Tudi ustavni sodnik, dr. Lojze Ude, je že ob prvi odločbi Ustavnega sodišča l 1999 v svojem ločenem mnenju ugotovil, da bi upravni organi lahko zadevo rešili tudi drugače in omogočili tem osebam enako obravnavo, kot so jo imeli tujci iz drugih držav.
Upravni organi so predvideli celo »določene probleme s temi osebami«. V navodilu MNZ piše: «Opozarjamo vas, da listine, ki jih posedujejo, tudi če so izdane od pristojnih organov v naši državi in so še veljavne, zaradi spremenjenega statusa teh oseb zanje ne veljajo več!«

Zato trdim, da so mi na osnovi prav omenjene depeše, ki jo je podpisal naredbodajalec Debelak, na UE Ptuj, leta 1993 preluknjali edini veljavni osebni dokument in me protizakonito pahnili v ilegalno stanje.

Kar je ob tem še posebej za poudariti, so mi osebno izkaznico preluknjali, ne da bi bil jaz pri tem dejanju vsaj prisoten. Ko sem namreč, s soprogo prijavljal svojo novorojeno hči, sem se legitimiral matičarki. Ta je z mojo osebno izkaznico v rokah odšla na urad za tujce in se vidno pretresena vrnila s preluknjano osebno. Odgovorna oseba na uradu za tujce ob tem dejanju ni izdala ne reversa, ne odločbe, ne potrdila, niti vsaj ustnega pojasnila, kaj šele kakršen koli nadomestni dokument, ki bi potrjeval mojo identiteto. To je bil trenutek moje civilne usmrtitve.
Takrat nisem reagiral, saj si nisem mogel privoščiti, da me odtransportirajo-»napotijo« daleč stran od mojega novorojenega otroka, ki bi ga potem spet videl kdo ve kdaj. Takrat so se namreč že širile govorice o deportacijah drugače-rodnih, o tem, da osebam, ki so tudi za kratek čas zapustile Slovenijo, na meji ne dovolijo več vrnitve nazaj domov. Po tem in vse do leta 1996, sem bil torej - z vidika represivnih organov - ilegalec. Skrival sem se pred policijo, ki bi me lahko že v primeru naključne legitimacije obravnavala kot ilegalno bivajočega na tleh RS, nemudoma pregnala čez mejo in na ta način ločila od družine, kot se je to tedaj že zgodilo številnim izbrisanim. Vemo, da so se celo policijske enote uprle izgonom brez odločb in so odločitve o izgonih prelagale na odgovornost sodnikom za prekrške. Toda Uprava za upravno pravne zadeve je vztrajala in v navodilu sporočila, da lahko policija izbrisane izžene brez odločb, ker naj bi izbrisani prišli na ozemlje Slovenije ilegalno in tu »prebivajo brez dovoljenja.«

Vsled navedenega menim, da je tožba vložena s ciljem zastraševanja in zaničevanja.

V zvezi z dogodki okrog izbrisa je tedanji minister Bavčar v določenem trenutku celo zapisal: »…Človekove pravice je treba odmisliti…«

Ne morem se načuditi, da sem danes jaz tisti, ki si se brani pred tem sodiščem.

Celo jaz, pravni laik, sem v 262.členu KZ zasledil določilo, ki pravi, da se uradna oseba, »ki vedoma krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo, ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega, pa zares nastane kršitev oziroma večja škoda, kaznuje.«

Ne samo, da so mogli predvideti, temveč so bili še pred izbrisom, kot bomo videli v nadaljevanju, vsi trije današnji tožniki že vnaprej dobro seznanjeni o tragičnih posledicah izbrisa, ki je sledil.

Ne razumem, kako lahko tožniki v obrazložitvi svoje tožbe, po vsem tem še zapišejo, da me niso z ničemer izzvali ali razžalili. Ali smatrajo, da je to, kar se je dogajalo meni in še 18.304 osebam (če izvzamemo naše družine), za povrh pa še njihovo sprenevedanje v oddaji Trenja, povsem običajno ravnanje z ljudmi, v skladu z vsemi humanitarnimi načeli in konvencijami o človekovih pravicah? Vljudno prosim sodišče, da omogoči tožnikom odgovor na to vprašanje.

Kot tedanji predsednik društva izbrisanih in sedanji predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, sem se in se še, preko neštetih pisem in direktnih srečanj z ljudmi, dnevno srečujem z neverjetnimi osebnimi tragedijami žrtev izbrisa.

6. Kot dokaze v svojo obrambo, zakaj smatram, da mi tožniki z namenom zaničevanja očitajo kaznivo dejanje po 169.členu KZ, in trdijo, da me z ničemer niso izzvali, lahko sodišču, po dogovoru z žrtvami omogočim vpogled tudi v dokumente:

- o napotitvi, sedaj že dolgo pokojnega P.N čez državno mejo. Potek dogodkov v enem od dokumentov pojasnjuje g. Marko Pogorevc. Kot je iz teksta razvidno, je bil P.N. v spremstvu policije »napoten čez državno mejo«, proti Hrvaški. Ne glede na to torej, da je v Sloveniji živel že dolga leta, bil tukaj poročen in zaposlen. V Sloveniji se mu je rodila tudi hči, ki je bila v trenutku ločitve od očeta, stara 15 let. Omenjena »napotitev« se je zgodila leta 1992, ko so na hrvaškem divjali med-etnični spopadi. »Napoteni« P.N ni bil ne hrvaški državljan, ne Hrvat. Čeprav je bil bosanski Srb, so ga policaji napotili v tujo državo, v Hrvaško.
Hči, sestra in žena so preko rdečega križa in UNHCR, po nekaj letih sestavile mozaik resnice o smeri » napotitve« njihovega brata, soproga, očeta, in o nekaj zadnjih dnevih življenja po »napotitvi«, ki je bila, kot pravi g.Pogorevc v omenjenem dokumentu, takrat običajna.
Kmalu po »napotitvi« je bil P.N. v Bosni likvidiran. Policisti Hrvaške so ga namreč naprej predali para-vojaškim enotam BiH. Para-vojaškim enotam nasprotne etnične skupnosti.

- o deportacij, kakršna bi se mi zlahka pripetila v poznejših letih, če se ne bi uspešno skrival, predlagam vpogled v dokumentacijo o expresni deportaciji T.D., v samo nekaj urah po rutinski policijski legitimaciji na javnem mestu, ko je peljal otroka iz vrtca. Policija ga j odpeljala k sodniku za prekrške, ki ga je razglasil za nezakonito bivajočega na tleh RS. (Natanko tako, kot nalaga g.Debelak v depeši). Izrečen mu je sodni ukrep: »izgon tujca iz države«. T.D. je pred tem živel povsem običajno družinsko življenje, bil poročen, imel šestletno hčerko in osem mesečnega dojenčka. V nekaj pičlih urah je v spremstvu policije odpeljan na mejni prehod. Na srečo je T.D. bosanski Hrvat tako, da se ta deportacija ni tragično končala.

Oba omenjena sta bila nezakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Šele leta 2002, pa smo po pojasnilu MNZ slišali, da gre za 18.305 izbrisanih. Vsi trije tožniki pa so bili pri samem vrhu piramide zapovedne odgovornosti.

7. V (seveda, internem) dokumentu MNZ0012/1252/62-96, g.Šter, ki ga je tudi podpisal, zapiše: »ex-lege so izbrisani…« in to v bistveno višjih številkah.

Leta po tem, ko posledic ni več mogoče prikriti, pa iz ust g.Debelaka slišimo, da izbrisa ni bilo, iz ust g.Štera pa o »prestavljanju« v neke neobstoječe evidence. Nato pa še sprožijo tožbo, v kateri navajajo izbris iz nekega »seznama državljanov..« V isti sapi pa trdijo, da me niso z ničemer izzvali ali žalili. Ne razumem, kaj to pomeni? Prosim, da mi sodišče dovoli zaslišanje tožnikov, da končno enkrat pridemo zadevi do dna. Se norčujejo iz mene, vseh izbrisanih ali iz sodišča, ki zagotovo pozna odločbo US iz 3.4.2003 glede izbrisanih.

Pristojno ministrstvo je leta in leta izdajalo negativne odločbe, opirajoč se na nezakoniti izbris iz registra stalnega prebivalstva, 26.2.1992, zato lahko

9. Sodišču predložim na vpogled
- zame ugodno rešeno ustavno pritožbo glede delovnega dovoljenja iz leta 2001..
- In odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, iz –zamislite- preteklega leta, ki mi po petih letih od odločbe US, in skupaj 14 letih! od izbrisa, priznava pravico do dela! Hvala.

10. dokument, ki ga je podpisala ga. Mesojedec, je negativna odločba za izdajo dovoljenja za bivanje enoletni osebi, rojeni v Sloveniji, čigar starši imajo tedaj v Sloveniji urejen status. Na koncu te odločbe je pripisano celo: »V imenu Ljudstva«.

Z obzirom na strokovnost vseh treh tožnikov, tega dokumenta pod številko 10 ne bom komentiral, bi pa kot dokaz številka 11 priložil konvencijo o človekovih pravicah. Na konvencijo o otrokovih pravicah pa sem sodišče napotil že v začetku mojega odgovora na zasebno tožbo.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da so strokovnjaki » na področju pravnega urejanja osebnih statusnih zadev na področju migracijskih politik, vprašanj beguncev….« Da so tožniki res strokovnjaki, prav gotovo ne oporekam. S svojimi diplomami o izobrazbi in z delom na področju pravnega urejanja osebnih statusnih razmer, to verjetno zlahka dokažejo.
Z obzirom na odločbo US iz leta 2003, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva neustaven, pa njihova strokovnost in položaj, ki so ga zasedali, povečuje tudi osebno odgovornost.

12. Le nekaj dni nazaj sem se v tujini sestal s starši mladoletne, pred 15.leti izbrisane D.Z., ki je imela do leta 1996 status begunca iz Slovenije. Obmejni organi so jim namreč leta 1993 onemogočili vrnitev domov. Še danes čaka vsaj uradno odjavo iz Republike Slovenije, da bi ji na osnovi le-te starši lahko uredili kakršno-koli državljanstvo in omogočili nadaljnje šolanje. Še vedno je namreč apatrid.

Vse, kar se je (in se še) dogaja, od ravnanja ministrstva za delo družino in socialne zadeve, policije, sodnikov za prekrške, in vseh državnih institucij, vključno s Karitasom in Rdečim Križem (ki izbrisanim niso pomagali, ker so bili »ilegalci«), je bila posledica nezakonitega in protiustavnega izbrisa. Nekdanji direktor uprave za upravno pravne zadeve Slavko Debelak, državna podsekretarka Alenka Mesojedec Pervinšek in nekdanji minister Šter, pa se danes, kljub vsemu navedenemu pojavljajo v vlogi žrtev v zadevi razžalitve osebnega imena, kar se mi zdi resnično čudno.

Kar se tiče navedb v osebni tožbi o besedah, ki naj bi jih izrekel, pa žal, moram priznati, da se jih ne spomnim, saj je od dogodka preteklo že veliko časa.
Priznam, da so me ob branju neštetih pisem in ob nenehnem zvonenju telefona vsak dan, ko sem poslušal nemalokrat res tragične zgodbe izbrisanih in težave, s katerimi se srečujejo, velikokrat prešinile razne misli (kar ni kaznivo). Zato dopuščam možnost, da mi je zaradi pritiska javnega nastopanja, ki ga nisem bil vajen in zaradi zame neverjetnega sprenevedanja pred očmi javnosti v oddaji Trenja nastopajočih dveh tožilcev, lahko res kaj ušlo z jezika. Tožilci so tako nazorno opisali moje vedenje, da bi jim skoraj moral verjeti. Tudi besedo »đukelo« bi eventualno lahko izgovoril, v povezavi s »fašistom«, saj je moj profesor zgodovine vedno, ko je govoril o fašistih še dodal: »Đukele su mi pobile porodicu.« Ne morem pa verjeti, da sem »žugal z pestjo«, ker tega nikoli, niti v stresu ne počnem. Lahko bi kvečjemu gestikuliral. Nikakor pa ne verjamem, da sem izgovoril, da tožniki ne spadajo v civilizirano okolje, kateremu pripadam jaz. Ker svojega okolja ne smatram za civilizirano, od tistega trenutka, ko sem slišal za Srebrenico.

V zasebni tožbi mi tožniki tudi očitajo, da imajo besede, ki sem jih izrekel, med drugim tudi negativne posledice v delovnem okolju, kjer delujejo. (..mednarodne organizacije v okviru EU.) Ne spomnim se, da bi bili v njihovem delovnem okolju v EU, zato se bom strinjal s tem, kar so tožilci potem tudi sami zapisali, da se je dogodek odvijal v gostilni POP TV. Zato prosim sodišče, da presodi, kakšne posledice ima lahko dogajanje v gostilni na ugled in delovanje tožnikov v njihovem delovnem okolju v EU in številnih mednarodnih organizacijah, kot tudi smiselnost te trditve.

V obrazložitvi so toniki zapisali tudi, da so »verbalni izpad in…opazovali pri sosednjem omizju in se glasno zgražali nad vedenjem in izrečenimi besedami«. Zato prosim sodišče, da presodi tudi smiselnost trditev tožnikov, da to pomeni »grob poseg v njihovo zasebnost, strokovnost in njihov ugled..« Predvidevam, da bi to naj bil poseg v mojo zasebnost in moj ugled saj bi se naj zgražali nad mojim vedenjem.
Kakšno zvezo ima s tem strokovnost tožnikov, pa mi ni jasno, zato na to ne morem odgovoriti.

Iz zgoraj navedenega »kančka« primerov o posledicah izbrisa in vlogi tožnikov pri tem, sam nimam nobenega utemeljenega razloga, da bi verjel v tolikšno tenkočutnost g.Debelaka, g.Štera in ga. Mesojedec, da se počutijo ponižane in razžaljene, (Dostojevski) in da bi jim namerno prizadejal tako hude duševne bolečine. Vsi trije so bili namreč seznanjeni z vsem, kar se je dogajalo kot posledica izbrisa, saj so tudi sami v tožbi zapisali, da so strokovnjaki na področju pravnega urejanja osebnih statusnih razmer.

Še več, ko je Jan Šiška (v dokumentarnem filmu o izbrisanih) g.Debelaka vprašal, če bi tudi sedaj (ko so posledice že znane) ravnal tako kot leta 1992, je odgovoril, da isto.

Tudi g.Šter se ob podpisu znane peticije devetnajsterice, ki je pozivala k nespoštovanju odločbe US o izbrisanih, torej k nespoštovanju človekovih pravic, ni ravno izkazal za pretirano tenkočutnega za hude duševne bolečine.

Ga Meseojedec, ki je staršem enoletnega otroka podpisala-torej izdala odločbo, po kateri njihov otrok nima pravice do bivanja z njimi, pa prav tako ne.

Zato prosim sodišče, da tudi v tem primeru presodi o smiselnosti trditev o tankočutnosti tožnikov.


V kolikor pa bodo tožniki vztrajali pri svoji zahtevi po izreku kazni, se bom skliceval na

- 171.člen, 4.odstavek KZ ki pravi, da če obdolženec »dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev….«

- in 6. odstavek istega člena, ki pravi: »če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 169.člena tega zakonika, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

V morebitnem nadaljevanju, se bom moral dotakniti tudi določil 373. člena in 374.člena KZ, saj govorijo o načrtnosti, sistematičnosti in množičnosti, ki so karakteristika hudodelstev proti civilnemu prebivalstvu. V 18. tisoč glavi množici izbrisanih je le 2,6% pripadnikov bivše JLA. Vse ostalo je civilno prebivalstvo, med katerimi je 3.000 mladoletnih, večinoma rojenih v Sloveniji.


Upam, da mi bo sodišče v tem primeru dovolilo, da pred odločanjem o mojih domnevno kaznivih, žaljivih besedah izvesti

- postopek definicije besede fašizem in kdo se lahko ogovori kot fašist v skladu s to besedo,
- Predložiti nove dokaze in sicer:

1. Sodišče bom prosil, da za namen globljega poznavanja odnosa tožilcev do izbrisanih, od TV Maribor pridobi posnetek oddaje o izbrisanih, v kateri smo sodelovali g.Šter, g.Jelinčič in jaz.

2. Da se odnos do izbrisanih in miselnost g.Slavka Debelaka tudi danes ni kaj dosti spremenila, bom dokazoval z dokumentarnim filmom Jana Šiška in kontaktne oddaje na radiu Ptuj, v kateri smo sodelovali g.Debelak, g.Krivic in jaz.

3. Od Radia Celje bi pridobili posnetek kontaktne oddaje s poslušalci. Iz te oddaje bo sodišče zlahka razbralo, kako so delovale laži, sprenevedanje in skrajni cinizem do problema izbrisanih na prebivalstvo. Da ne govorimo o javnem linču skozi referendum (660 mio SIT).

4. Predlagal bom tudi, da tožeča stranka poda svojo definicijo fašizma.

5. Prosil bom sodišče, da pokliče spodaj navedene strokovnjake sociološke in zgodovinske stroke ter posameznike, z izkušnjami s področja človekovih pravic, poznavalce Evropske konvencije človekovih pravic, da podajo definicijo besed, zaradi katerih tožilci zahtevajo moje kaznovanje in politično ter sociološko analizo izbrisa.





Predlagal bom:
1.Igorja Bavčarja, kot nekdanjega predsednika odbora za varstvo človekovih pravic.
V primeru njegove zadržanosti, ali nepripravljenosti za sodelovanje, bi predlagal:
2. dr.Leva Krefta, direktorja Mirovnega Inštituta
3. dr. Boža Repeta, kot izvedenca zgodovinske stroke
4. dr. Rastka Močnika,
5. dr.Ljubo Bavcona (ki je izjemno dober poznavalec začetkov izbrisa in je nanj opozarjal)
6. dr. Slavoja Žižka,
7. dr. Andreja Kurnika,
8. dr.Marto Gregorčič…
9. dr.Jelko Zorn, ki je na temi »izbris« tudi doktorirala
10. Mag. Jasminko Dedič, magistrirala pravne vidike človekovih pravic
11. dr.Roberta Pignonija, profesorja univerze iz Rima, ki se že leto dni ukvarja izključno z izbrisom in z italijanskim fašizmom do Slovencev v preteklosti.
12. Boruta Mekina, novinarja Večera
13. Mag.Matevža Krivica
14. Izbrisano družino G
15. Situacija izbrisanega otroka M.
16. Situacija izbrisanega otroka C, ki še danes živi v tretji državi, brez dokumentov
17. A.B., ki trenutno živi v Slo s statusom prosilca za azil
18. Sorodniki F.H., ki je umrl za rakom brez zdravniške oskrbe
19. Otrok K.S, ki mu je bila onemogočena osnovna izobrazba
20. S.S. rojena v Sloveniji, z nezmožnostjo prehoda na srednjo šolo
21. Potniki avtobusa, ki jim je na meji zavrnjen povratek domov
22. D.I. in njen duševno bolni otrok, ki mu je še veno kršena pravica do združitve z družino
23. M.U. rojena v Slo, pred 55. leti, brez pravice do odkupa stanovanja
24. Predstavnik ministrstva za DDSZ (podatki o številu izbrisanih otrok)
25. Z:T. izbrisani teritorialec
26. »kolaterarna« žrtev – Slovenec A.D.
27. I.B., rojen 1944 izbrisan, čeprav takrat ni obstajalo republiško državljanstvo
28. I.B., s hudimi zdravstvenimi težavami zaradi izbrisa
29. A.T. s hudimi psihičnimi problemi zaradi izbrisa.

Zaradi resnice ne bi smel biti v demokratični družbi nihče kaznovan. Če se v primeru, ko so izvedeni ustrezni dokazni postopki za določeno besedo (npr. plešast, fašist, socialist, komunist) ugotovi, da ustreza resničnemu stanju, ne more biti žalitev. Še manj pa bi bilo logično sodno sankcionirati osebo, ki jo je izgovorila.
Za konec:
Ker so tožniki vsi po vrsti pravni strokovnjaki na urejanju statusnih zadev(S. Debelak je celo magister), ter na podlagi zgoraj navedenih primerov ne moremo govoriti o napaki, niti o pravni zmoti, temveč o ideološkem prepričanju tožnikov, ki so se v danem momentu iz meni ne znanih razlogov našli v položaju, ki jim je omogočil udejanjanje lasne ideologije..




Aleksandar Todorović